(Belo)kranjski fruličar mnogih tonov
Nekatere dijake zadnje tedne šolskega leta očitno pretresa stres. Nekateri so že na počitnicah in nekaterim se v kratkem obeta divna grška plaža. Skoraj vsi pa s(m)o izželi motivacijo in vztrajamo na vztrajno izginjajočih hlapih nizkokakovostnega goriva, ki se redči ob vsakodnevnem dolivanju popoldanskih ploh. Grom in strela, poslednje upanje vsega – če bi le vedeli, kaj je vse – sitih mulcev, skvečeno palita, kar pač lahko, vsak kontakt, vnesen v zatrdela trupla mladih strojev, utegne biti poslednji. Toda ne pri Gašperju Toninu. Zanos in svežina, ki prevevata naravoslovca, sta celo bolj neobičajno nenaravoslovna kot običajno pri naravoslovcih z nadaljevalno nemščino.
Močno delegacijo je imel namreč čas nabrati Gašper ob vseh treningih lokostrelstva, delanju raziskovalne naloge s sošolcema, urejanju šolske pesniške zbirke, udejstvovanju v glasbi, pesnjenju, pisanju, redigiranju mojih in ne samo mojih tekstov, in še čem, za pot v Črnomelj, na 26. srečanje mladih pesnikov – Župančičevo frulico. Po predhodnem izboru komisije se je uvrstil med najboljših pet v kategoriji srednješolskih pesnikov. Na srečanju poleg srednješolcev s svojimi pesmimi sodeluje še pet osnovnošolcev iz zadnje triade, oboji pa imajo tematiko že izbrano, dasiravno ni nujno, da se le-te striktno držijo. Prisostvuje tudi pet mlajših, ukaželjnih deklamatorjev, prav tako iz osnovne šole. Slednji deklamirajo poljubne pesmi izbranega avtorja, ki na dogodku, kot se spodobi, prisostvuje. Tokrat so čast namenili Bini Štampe Žmavc. In obratno, ona nam. Ker Belokranjci – za dovtip, ki sledi, se že vnaprej opravičujem prof. Hladnik – dobro kuhajo, o čemer smo se morali žal najprej prepričati med prireditvijo, zmaga Gašperju seveda ni pripadla, mu je pa nekaj deset minut kasneje prijetno teknil domači jabolčni zavitek, ki se bo morda oprijel osušenega telesca vrlega mladeniča, ki običajno, idealistično zaposlen, nima časa jesti. Pa naj še kdo reče, da brez dela ni jela! Gašper torej ni zmagal, a če sem iskren, mislim, da so stvari, s katerimi se poba, katerega prijaznost po mojih dosedanjih izkušnjah nima meja, ukvarja poleg obiska, večjega pomena. Marsikatero kolesce v Press ekipi bi kanilo odreveneti brez njega. Marsikatero priznanje bi ne našlo poti v častitljive vitrine šolskih uspehov. Pa smo šele pri materialnih rečeh …
Sklep, h kateremu me pripelje Gašperjevo delovanje, je nedvoumen. Da se. To je učilo za prihodnost in vodilo za sedanjost. Mogoče pa prav zato pišem v poznih nočnih urah. Vendarle, danes še ni čas za primeren slavospev. Kmalu. Kmalu me boš pripravil do ekscentričnega pisanja, ur obsesivnega rešetanja besed in (ne)zdravega bedenja. Časa me je strah. A ti si ga zaslužiš.
Avtor: Blaž Lipar, GSŠRM Press
Fotograf: Maša Kotnik, GSŠRM Press