Novice
Novice

Ekskurzija na Tržaško - Spoznavanje zamejstva

Ekskurzija na Tržaško - Spoznavanje zamejstva

Pretekli torek, 18. 4. smo se dijaki 2.č podali na potep po Tržaški pokrajini in tam spoznali zanimivo življenje in zgodovino slovenskih zamejcev. Takole je izgledal naš izlet:
Odprava se je začela pred GSŠRM ob sedmih zjutraj, od koder smo se z avtobusom odpravili zaledje naše sosednje države. Z manjšim vmesnim postankom smo bili že vekaj urah na prvi postojanki, ki je stala le nekaj kilometrov za državno mejo: kraška hiša!
Ob toplem sprejemu in po razlagi zgradbe hiše (na primer, zakaj so hiške ob obali zgrajene tako blizu? Kakšne strehe imajo in zakaj so kamnite?) smo se sami sprehodili po starih, ohranjenih prostorih iz preteklega stoletja, ter resnično občutili kako so živeli takratni ljudje.
Nato smo se podali na nekoliko višjo točko. Na Tabor, kjer smo videli čudovito cerkev, iz njenega dvorišča pa razgled na dih jemajoč Trst in okolico. Vreme nam je tako ugajalo, da smo videli vse od slovenskih koncev, do širnega morja.
  In že smo bili na poti v Trst, naša naslednja postojanka pa je bila opomnik na grozote človeških dejanj. Ustavili smo se namreč v Rižarni – naj ime ne zavaja, šlo je za staro luščilnico riža, ki pa je bila v času druge svetovne vojne uporabljena kot koncentracijsko taborišče. Sprehodili smo se skozi celico smrti, videli smo ostanke krematorija, ki je nekoč stal sredi Trsta. Občutiti je bilo grozo, med stenami danes stoječega spomenika, pa se je človek še vedno lahko zavedal bolečine ki so jo doživele žrtve fašizma.
 
Naslednja točka se je skrivala v samem srcu Trsta, ki pa je bila prav tako povezana s krvavo zgodovino dvajsetega stoletja. Narodni dom je bil še pred sto leti kulturna varna točka tržaških Slovencev, kjer so ti lahko obujali svoje navade, igre in glasbo. Po velikem požaru, ki od stavbe ni pustil drugega od fasade in nekaterih stebrov, so Slovenci izgubili lastništvo nad njo. Zgradba je bila prenovljena, a nikoli v slovenskih rokah. No, vsaj do leta 2021, ko je italijanska vlada prepisala lastništvo nazaj na slovensko narodno skupnost.

Sledil je ogled enega od pravih biserov Trsta. Grad Miramare, nekoč rezidenca Ferdinanda Maksimiljana (brata cesarja Franca Jožefa), nas je osupnil s prečudovito muzejsko notranjostjo originalnih prostorov in prečudovitim parkom po katerem smo se prosto sprehajali in neskončno uživali.

 
Predzadnja postojanka je v nas obudila literarne navdihe. Pot, na kateri je češki pesnik Rilke našel navdih za svoje Devinske elegije, nas je tudi marsikaj poučila o zanimivem prepletanju pokrajin. Na Rilkejevi poti smo lahko opazovali nenehno prepletanje krškega in obalnega reliefa, za zraven pa še uživali v razgledu, ki je navdušil mnoge ustvarjalce, ki so se znašli na devinskem gradu in poti, recimo Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Johan Strauss, Franz Liszt, Mark Twain in seveda Reiner Maria Rilke.
Naša pustolovščina se je zaključila z ogledom Ribiškega muzeja, kjer smo se podučili o vsem od opreme ribičev do prvih potapljačev. Izvedeli smo veliko o čupah, pa tudi marsikaj o lovljenju tunov, od tu pa je sledila vožnja nazaj v Kamnik, ki je zaradi naše utrujenosti hitro minila.
     
     

 

 
novejša novica
starejša novica