Misli bronastega filozofa

Je že tako, da se radi ponašamo z dijaki, ki dosegajo izjemne uspehe. Takih imamo pri nas kar veliko, a še posebej nas veseli, da se lahko poleg uspehov na naravoslovnih, družboslovnih, umetniških in športnih področjih ponašamo tudi s humanistiko in dijaki, ki razmišljajo v paradigmah, ki veljajo za zahtevno zapletene, a lahko veliko doprinesejo k izboljšanju sveta in mestu človeka v njem.

Prav na temo globalne solidarnosti so med drugim razpravljali na 18. MEDNARODNI FILOZOFSKI OLIMPIJADI (IPA), ki je konec maja potekala v Sloveniji. No, v Sloveniji je bil le njen virtualni sedež, saj je se je tokratna olimpijada zaradi znanih razmer odvijala na daljavo. Njen organizator je bil naš filozofski prijatelj in nekoč tudi sam udeleženec IPO 2008, Miha Andrič, ki že vrsto let vodi pripravo na državno izbirno tekmovanje za ta mednarodni dogodek. Filozofska olimpijada, ki se je je udeležilo 28 držav, se je kot vselej zaključila s podelitvijo odličij najboljšim tekmovalcem in s ponosom sporočamo, da smo prejeli že tretje bronasto odličje v zgodovini največjih filozofskih tekmovanj. Tokrat si ga je s svojim razmišljanjem in pisanjem prislužil dijak tretjega letnika gimnazije Blaž Sušnik.

 

Blaž tudi sicer velja za zelo razmišljujočega dijaka in odličnega pisca, zato upamo, da bodo njegova  razmišljanja po tem odmevnem uspehu našla še več somišljenikov.

Pa poglejmo, kaj je odgovoril na nekaj vprašanj o tekmovanju in življenju nasploh:

Blaž, najprej iskrene čestitke za izreden uspeh na filozofski olimpijadi! Kakšni občutki prevevajo mladega filozofa, zdaj te že lahko tako imenujemo, ko je naenkrat tretji na svetu, in to v tekmovanju, katerega rezultati niso izmerljivi v enoznačnih rezultatih, konkretnih rešitvah ali nemara celo metrih?

Naprej občutiš določeno mero samozadovoljstva, nato te pa tudi to mine. Nočem že takoj zamoriti celega pogovora, ampak zmagoslavje ima tudi svoj rok trajanja, zatem se pa želiš podati v nek nov projekt ali pa se samo v miru spočiti, ne da bi posebej razmišljal o tem ali onem.

Je odločitev, da boš sodeloval prišla kar sama od sebe, morda zorela že nekaj časa, te je zanjo kdo spodbudil?

Moja mentorica, profesorica Alenka Hladnik, me je že od prvega letnika dalje spodbujala k filozofski olimpijadi, jaz imam pa tako ali tako preveč prostega časa, zato sem se tudi odločil podati v te vode.

Lahko poveš kaj več o filozofski olimpijadi, načinu tekmovanja, tvoji temi, s katero si se vrhunsko odrezal?

Olimpijada običajno poteka v določenem mestu. Letos naj bi potekala v Lizboni, a so jo na žalost (ali pa na mojo srečo) odpovedali in namesto nje organizirali elektronsko obliko tega tekmovanja. Urnik, ceremonija itd. je v bistvu potekalo nespremenjeno, le da v živo in ne preko zaslonov. Ker je bila Slovenija organizatorka celotnega dogodka, je imela privilegij poslati deset kandidatov namesto običajnih dveh. Zato nam tudi ni bilo treba izvesti državnega tekmovanja oz. selekcije kot prejšnja leta. Kar se tiče samega tekmovanja: vsi smo se najprej priklopili v ZOOM, kjer nas je neka izbrana oseba opazovala, da nismo goljufali; nato smo dobili povezave za Google dokumente, v katere bi pisali svoj esej ter pdf dokument s štirimi temami oz. citati.

Jaz sem izbral četrto temo: “We have to entertain the possibility that there is no reason for something existing; or that the split between subject and object is only our name for something equally accidental we call knowledge; or, an even more difficult thought, that while there may be some order to the self and the cosmos, to the microcosm and macrocosm, it is an order that is absolutely indifferent to our existence.” (Eugene Thacker) V bistvu: moramo dopustiti možnost da ni reda v kozmosu oz. da je red, ampak nam ta ni naklonjen: za obstojem ni smisla, kakršnega si mi predstavljamo. Imel sem kar veliko srečo, da sem si lahko izbral to temo, kajti z njo se že nekaj let ukvarjam in mi je silno zanimiva. Začelo se je, ko sem prebiral literaturo ameriškega avtorja znanstvene fantastike H. P. Lovecrafta, čigar dela se sučejo okoli majhnosti človeka v vesolju in strahom pred neznanim, tj. pred vsemi čudnimi, nerazložljivimi, nepojmljivimi rečmi, v vesolju, ki leži še zunaj našega pogleda.

Kaj te žene, da se spopadaš z razmišljanjem na poglobljen način, ki je za večino precej naporen in oddaljen?

Veliko prostega časa imam. Morda se sliši smešno, ampak tako se je filozofija začela: človek je odkril bolj učinkovit način pridobivanja hrane (poljedelstvo) in imel nekaj več ur prostega časa, kjer je lahko malce sanjaril, debatiral, se spraševal itd. Torej, je filozofiral, tako v dobesednem kot v zaničevalnem pomenu besede.

Se ti zdi, da ti lahko filozofski način razmišljanja življenje olajša ali zaplete?

Če imaš nek gon, ki ti narekuje, da moraš najti resnico, boš že pretrpel zaplete, ki ti jih vednost naloži. Če tega gona nimaš oz. če želiš živeti zelo enostavno, se globljih vprašanj sploh ne boš spraševal. Seveda je tudi zmotno reči »filozofski način razmišljanja«. To v bistvu nič ne pomeni, kajti znotraj širokega polja filozofije imamo različne poglede in različne načine razmišljanja, npr. cinični, stoični, eksistencialni itd. Vsak od teh te bo pripeljal do drugačnega odgovora.

Kaj lahko filozofija dà človeku?

V praktičnem življenju te filozofija nauči samokritičnosti oz. te nauči, da se tudi ti lahko motiš in da moraš redno podvomiti vase, stopiti korak nazaj in dopustiti tudi druge morebitne razlage sveta, da lahko ostaneš objektiven. Skratka, da ti neko fleksibilnost in ti omogoča lažji vpogled v širšo sliko neke situacije.

Kaj je narobe z današnjo družbo? 

Veliko, ampak vedno je bilo veliko narobe z družbo. Če družba ne bi imela v preteklosti problemov, jih tudi sedaj ne bi imela. Zdaj lahko seveda začnem blebetati o potrošniškem načinu življenja, poznemu kapitalizmu, izgubi skupnosti, zavračanje razsvetljenstva in vrnitev k tradiciji, geopolitično spletkarjenje, onesnaževanje planeta itd. Mislim, da je o vsem tem možno izvedeti drugje in to v popolnejši obliki. Sam bi pa izpostavil sicer manjši, a vseeno relevanten, problem, in sicer pretirana ironija in izguba iskrenosti. Nihče več ne verjame v nič, vsi smo do svojega okolja in do dejanskega, iskrenega prizadevanja, bodisi dobrega ali slabega, tako oddaljeni, da se nam zdi smešno, ko nekdo z neko strastjo v nekaj verjame. Od tod izvira popularnost raznih self-help gurujev, vse od Depaka Chopre do Jordana Petersona, ki ponujajo nek smisel, neko priložnost se ukoreniniti v neko realnost, ki lahko do tedaj zbegano in nezadovoljeno življenje preusmeri na boljša pota. Seveda je ta smisel, ki nam ga ponujajo, vprašljiv, zato je pomembno, da znova vzpostavimo neko verovanje ali prepričanje v nekaj bolj produktivnega, npr. mednarodno solidarnost itd., ki nam dejansko lahko izboljša življenje, kot pa v neke utvare.

Tema 18. filozofske olimpijade je bila tudi globalna solidarnost – lahko strneš svoje misli o tem?

Z nastopom individualističnega načina življenja po koncu hladne vojne je sčasoma ideja globalne solidarnosti začela propadati. Ne le, da se ne počutimo več del svetovne skupnosti, ne počutimo se niti del naše domače skupnosti. Čedalje bolj smo izolirani in povsod nam govorijo, da smo mi kot posamezniki najpomembnejša bitja na svetu. Seveda je izpolnitev posameznikovih prizadevanj in želja pomemben faktor v življenju, a do te izpolnitve ne bo prišlo preko distanciranja do družbe in usmerjanja v nakupovanje svoje identitete; mi kot posamezniki smo definirani po svojih odnosih do družbe — vsaka prednost družbe se prenese tudi na nas, ki smo vpeti v to družbeno mrežo, zato je pomembno, da svoja orodja in svoje delo usmerimo proti izboljševanju družbe, kajti posredno bomo izboljševali tudi naš individualni položaj.

Pa še eno obglodano vprašanje – kaj je sreča?

Temu vprašanju se bom lepo izognil in trdil, da ni pomembno vedeti, kaj je sreča. Sreča ni nekaj, o čemer razmišljaš in racionalno definiraš, temveč je nekaj, kar občutiš ob določenem času. Če zavedno iščeš srečo, je ne najdeš, ko pa se z nečim zamotiš, morda celo ugotoviš, da si pravzaprav kar srečen. »Mar si prizadevam srečo? Prizadevam si svoje delo!« Tako je dejal Zaratustra.

In za konec še malo coprnije – če bi ti v roke zašla čarobna paličica, ki bi zmogla spremembe v družbi, kaj bi spremenil na naši šoli, v Kamniku, Sloveniji in svetu?
Na šoli bi vsem vtaknil misel v glavo, da je zelo nadležno se ustavljati sredi klančine; v Kamniku bi mesto izpraznil oglasnih panojev; v Sloveniji bi izbrisal vsak spomin na in celo idejo o narodni zabavni glasbi; na svetu bi vse rase, spole, jezike in narodnosti spojil v eno in opazoval, katere druge arbitrarne razlike si bodo ljudje delali med seboj.

Hvala.

Tudi vam.