Obisk Porabja - ker nam je mar za Slovence tudi na drugi strani državnih meja

Četrtek, 23. maj je bil dan, ko se je 2. A ob 6.30 odpravil na dolgo pot proti Porabju. Z vodičem Slavkom smo se skozi Tuhinjsko dolino prebijali z zanimivostmi o tuhinjskem kozolcu in projektu, ki ohranja kmečke kozolce. Naprej nas je avtocesta vodila mimo Žalca, o katerem smo slišali, da je znan po hmelju in njegovih tekočinah, pa knežjega mesta Celja in nato čez Slovenske Gorice skozi Lenart in Benedikt (mimo znamenite cerkve Svete trojice) do državne meje. Že v Avstriji smo obiskali Pavlovo, kjer nam je predsednica kulturno-informacijskega središča Štajerskih Slovencev Suzana opisala tamkajšnje razmere današnjega razumevanja slovenščine in (ne)sprejemanja Slovencev. Pravi, da so Slovence včasih obravnavali kot manjvredne, a se je to obrnilo v času Jugoslavije, saj so na kmetijsko-živilskih sejmih v Gornji Radgoni dobro trgovali. V Pavlovi hiši smo si ogledali tudi razstavo na temo migrantov.

Pot nas je nato vodila znova čez mejo v Slovenijo in v kraju Grad smo si ogledali grad Grad, kjer ima svoje mesto tudi krajinski park Goričko. Ogledali smo si tudi krajši film o lepotah Slovenije, ki jih najdemo na tem delu države.

Avtobus nas je zopet zapeljal čez mejo, tokrat madžarsko. Kmalu smo prispeli v Gornji Senik, kjer nas je pričakala ravnateljica dvojezične osnovne šole in vrtca ter nam predstavila učenje slovenščine v njihovem kraju. Potarnala je, da se slovenščina med mladimi izgublja, da jo govorijo le še nekateri, in še to le v pogovorih s svojimi starimi starši, med seboj pa govorijo le še madžarsko. Kljub temu dvojezična šola z osmimi razredi in 65 učenci še vedno stoji. V primerjavi s Slovenci za avstrijsko mejo pa imajo tu vsaj dvojezične napise in narečno slovenščino, ki se ohranja med starejšimi prebivalci (v Avstriji so table redko dvojezične, vsake toliko časa pa se najdejo skupine, ki še te malo slovenščine uničujejo, beri - podirajo znake, uničujejo spomenike ipd.). Slovence smo iskali naprej in tako smo se podali čez Dolnji Senik in Slovensko ves v Monošter. Tam so nam predstavili slovensko kulturno-informacijsko središče Lipa, zvezo Slovencev na Madžarskem in časopis Lipa. To je še en lep dokaz, da jim ni vseeno, od kod so njihove korenine. S svojimi obiski jim pokažemo, da jih podpiramo, zato so bili tudi nas povsod veseli. V Monoštru se lahko pohvalijo tudi z muzejem Avgusta Pavla, slovenskega pesnika, pisatelja, etnologa, jezikoslovca in še marsikaj, ki je živel na Madžarskem. V njem smo našli celotno zbirko predmetov iz Slovenije in Porabja. Preden smo se znova podali na avtocesto, smo se ustavili še v Verici. Povzpeli smo se na razgledni stolp, s katerega smo videli skoraj do Pirana. Naše celodnevno popotovanje skozi tri dežele je bilo naporno, a izredno bogato in razgibano.

Tinkara Golob, 2. A