Ekskurzija na tržaško - dvojezično zamejstvo
Minuli četrtek, 19. maja 2016, je bila izvedena že četrta in zadnja letošnja strokovna ekskurzija za dijake prvih letnikov gimnazijskega programa na Tržaško.
Od ranega jutra do večernih ur smo program aktivno dopolnjevali z medpredmetnim povezovanjem geografije in slovenske kulture; področij, ki se na poti od Kamnika do območja tržaške Slovenije dopolnjujeta in odlično sovpadata.
V enem dnevu smo doživeli, videli in spoznali ogromno novih stvari. Na kratko povedano, opazovali in razmišljali smo o kraških značilnostih, se vrnili v preteklost zgodovine v taborišču Rižarna, napravili sprehod po mestnem jedru nekdaj največjega slovenskega mesta, si ogledali notranjost gradu Miramar, proti koncu dneva smo se sprehodili še po Rilkejevi poti, celoten program pa zaključili ob izviru reke Timava. Še posebej pa je bila poleg opazovanja okolice zanimiva vloga Slovencev nekoč in njihov položaj danes. Dvojezičnost nas je spremljala na vsakem koraku. Ponosni smo lahko na spoštovanje in uveljavljenost le-te.
![]()
![]()
![]()
Nekje v Ljubljani se nam je pridružil vodič po slovenskem zamejstvu in od Vrhnike do mejnega prehoda Fernetiči ter dalje do (Velikega) Repna na italijanski strani stare železnice smo prejeli že mnogo novih informacij. Tudi dijaki smo pod mentorstvom profesoric geografije in slovenščine pripravili besedila, sestavke o zanimivostih ter jih predstavili sošolcem. Govorili in poslušali smo o Ivanu Cankarju in Argonavtih, obnovili stare ljudske legende, bajke, pripovedke, ki razlagajo, kako je nastal skrivnostni kras s svojimi naravnimi značilnostmi. Ob tem nam je pogled ves čas uhajal skozi steklo avtobusa - pozorni smo bili med drugimi na Planinsko polje, Vipavsko dolino, izstopajočo višino zelene Slivnice, ob vznožju katere leži Cerkniško jezero ter izvoze za Postojno s Postojnsko jamo, Novo Gorico, Divačo s Škocjanskimi jamami in belimi lipicanci …
Mejo smo prečkali na Fernetičih. Prvič smo se ustavili v Velikem Repnu - lični tipični kraški vasici, kjer smo si ogledali tipično kraško hišo z odprtim ognjiščem in majhnim vodnjakom na dvorišču.
V neposredni bližini smo se povzpeli na grič Tabor s cerkvico ter predvsem lepo urejeno okolico, s katerega smo z ene strani videli slovenske širine, med katerimi se dviga zeleni Nanos, z druge pa se je v daljavi pogleda na italijansko ozemlje v obzorje zlivalo modro morje Tržaškega zaliva.
Naša naslednja postaja je bilo nekdanje nemško nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče, Tržaška Rižarna, edino taborišče s krematorijsko pečjo na tem območju, ki pa so jo dan pred pobegom z dimnikom in vso dokumentacijo vred požgali nemci sami. Ogledali smo si krajši film o zgodovini taborišča in dogajanju o njem, se skozi muzejsko razstavo sami podrobneje spoznali z želenimi informacijami ter stopili v “celice smrti”.
![]()
![]()
![]()
Pot smo nadaljevali proti mestnemu jedru, skozi katerega smo se najprej sprehodili do (slovenskega) Narodnega doma, kjer delujeta Glasbena matica in slovenska knjižnica. V pritličju stavbe je s slikovnim materialom razložena zgodovina mesta in Slovencev v njem.
Trst je bil sprva rimska kolonija, ki jo je razglasil Julij Cezar. Vse od takrat je zaradi svoje lege, ki povezuje Jadransko morje in s tem Sredozemlje z Balkanom ter kasneje celino (železnica Trst - Dunaj), pomembno prometno in trgovsko središče. Slava mu je postopoma začela upadati šele po koncu druge svetovne vojne. Ustavili smo se tudi pri spomeniku irskega književnika in romanopisca Jamsa Joyca.
Na Molu San Carlo smo ob vztrajnem vetru prisluhnili recitalu Ketteja in se nato odpeljali proti dvorcu Miramare z bogato zbirko umetnin in ogromnim zelenim, urejenim parkom.
Ob za odtenek lepšem vremenu smo se sprehodili po Rilkejevi pešpoti, 2 km dolgi sprehajalni stezi, ki povezuje Sesljan z Devinom, poteka pa po robu Devinskih pečin, visokih klifov z opazno prisotnostjo apnenca. Na najvišji točki poti, poimenovane po pesniku in literarnemu ustvarjalcu, R. M.Rilkeju, visoki 90 m, smo recitirali Prešernovo prepesnitev ljudske Lepe Vide z žalostnim in ljudsko inačico v prozi, s srečnim koncem.
Razgled, ki se za hrbtom razteza od Trsta do izrazitega rta slovenske obale s piransko cerkvico sv. Jurija, ki se v ozadju pogleda izliva v Savudrijski rt, je neverjeten. Ob sprehodu po tej obalno-kraški pokrajini žlebičev, značilnega rastlinja in ročno zasajenega gozda črnega bora, smo se ponovno in v toliko večji meri zavedli prepletanja značilnosti teh dveh reliefov.
Naša ekskurzija se je bližala h koncu. Zadnji postanek smo napravili v Štivanu, kjer smo bili priča zanimivemu izviru reke Timave.
![]()
![]()
![]()
Od ranega jutra do večernih ur smo program aktivno dopolnjevali z medpredmetnim povezovanjem geografije in slovenske kulture; področij, ki se na poti od Kamnika do območja tržaške Slovenije dopolnjujeta in odlično sovpadata.
V enem dnevu smo doživeli, videli in spoznali ogromno novih stvari. Na kratko povedano, opazovali in razmišljali smo o kraških značilnostih, se vrnili v preteklost zgodovine v taborišču Rižarna, napravili sprehod po mestnem jedru nekdaj največjega slovenskega mesta, si ogledali notranjost gradu Miramar, proti koncu dneva smo se sprehodili še po Rilkejevi poti, celoten program pa zaključili ob izviru reke Timava. Še posebej pa je bila poleg opazovanja okolice zanimiva vloga Slovencev nekoč in njihov položaj danes. Dvojezičnost nas je spremljala na vsakem koraku. Ponosni smo lahko na spoštovanje in uveljavljenost le-te.
Nekje v Ljubljani se nam je pridružil vodič po slovenskem zamejstvu in od Vrhnike do mejnega prehoda Fernetiči ter dalje do (Velikega) Repna na italijanski strani stare železnice smo prejeli že mnogo novih informacij. Tudi dijaki smo pod mentorstvom profesoric geografije in slovenščine pripravili besedila, sestavke o zanimivostih ter jih predstavili sošolcem. Govorili in poslušali smo o Ivanu Cankarju in Argonavtih, obnovili stare ljudske legende, bajke, pripovedke, ki razlagajo, kako je nastal skrivnostni kras s svojimi naravnimi značilnostmi. Ob tem nam je pogled ves čas uhajal skozi steklo avtobusa - pozorni smo bili med drugimi na Planinsko polje, Vipavsko dolino, izstopajočo višino zelene Slivnice, ob vznožju katere leži Cerkniško jezero ter izvoze za Postojno s Postojnsko jamo, Novo Gorico, Divačo s Škocjanskimi jamami in belimi lipicanci …
Mejo smo prečkali na Fernetičih. Prvič smo se ustavili v Velikem Repnu - lični tipični kraški vasici, kjer smo si ogledali tipično kraško hišo z odprtim ognjiščem in majhnim vodnjakom na dvorišču.
V neposredni bližini smo se povzpeli na grič Tabor s cerkvico ter predvsem lepo urejeno okolico, s katerega smo z ene strani videli slovenske širine, med katerimi se dviga zeleni Nanos, z druge pa se je v daljavi pogleda na italijansko ozemlje v obzorje zlivalo modro morje Tržaškega zaliva.
Naša naslednja postaja je bilo nekdanje nemško nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče, Tržaška Rižarna, edino taborišče s krematorijsko pečjo na tem območju, ki pa so jo dan pred pobegom z dimnikom in vso dokumentacijo vred požgali nemci sami. Ogledali smo si krajši film o zgodovini taborišča in dogajanju o njem, se skozi muzejsko razstavo sami podrobneje spoznali z želenimi informacijami ter stopili v “celice smrti”.
Pot smo nadaljevali proti mestnemu jedru, skozi katerega smo se najprej sprehodili do (slovenskega) Narodnega doma, kjer delujeta Glasbena matica in slovenska knjižnica. V pritličju stavbe je s slikovnim materialom razložena zgodovina mesta in Slovencev v njem.
Trst je bil sprva rimska kolonija, ki jo je razglasil Julij Cezar. Vse od takrat je zaradi svoje lege, ki povezuje Jadransko morje in s tem Sredozemlje z Balkanom ter kasneje celino (železnica Trst - Dunaj), pomembno prometno in trgovsko središče. Slava mu je postopoma začela upadati šele po koncu druge svetovne vojne. Ustavili smo se tudi pri spomeniku irskega književnika in romanopisca Jamsa Joyca.
Na Molu San Carlo smo ob vztrajnem vetru prisluhnili recitalu Ketteja in se nato odpeljali proti dvorcu Miramare z bogato zbirko umetnin in ogromnim zelenim, urejenim parkom.
Ob za odtenek lepšem vremenu smo se sprehodili po Rilkejevi pešpoti, 2 km dolgi sprehajalni stezi, ki povezuje Sesljan z Devinom, poteka pa po robu Devinskih pečin, visokih klifov z opazno prisotnostjo apnenca. Na najvišji točki poti, poimenovane po pesniku in literarnemu ustvarjalcu, R. M.Rilkeju, visoki 90 m, smo recitirali Prešernovo prepesnitev ljudske Lepe Vide z žalostnim in ljudsko inačico v prozi, s srečnim koncem.
Razgled, ki se za hrbtom razteza od Trsta do izrazitega rta slovenske obale s piransko cerkvico sv. Jurija, ki se v ozadju pogleda izliva v Savudrijski rt, je neverjeten. Ob sprehodu po tej obalno-kraški pokrajini žlebičev, značilnega rastlinja in ročno zasajenega gozda črnega bora, smo se ponovno in v toliko večji meri zavedli prepletanja značilnosti teh dveh reliefov.
Naša ekskurzija se je bližala h koncu. Zadnji postanek smo napravili v Štivanu, kjer smo bili priča zanimivemu izviru reke Timave.
Avtor: Maja Toni, GSŠRM Press
Fotograf: Maša Kotnik, GSŠRM Press