Mednarodna izmenjava Neustadt 2017
Prvi mesec šole je mimo, nekateri pa se še vedno privajamo občutku odgovornosti ter jutranjemu vstaja-nju. Skupini dijakov drugih in tretjih letnikov je prejšnji teden minil razgibano dobrih 750 km severneje od Kamniških Alp.
S partnersko šolo Kurfürst-Ruprecht-Gymnasium, nemško gimnazijo iz Neustadt-a an der Weinstraße, že dvanajst let potekajo enotedenske izmenjave. Tokrat smo bili mi prvi v gosteh, uslugo novim prijateljem vrnemo spomladi.
Pester program z naklonjenim vremenom nam je prinesel mnogo novih izkušenj. Spoznavali smo tujo kulturo in izkusili njihovo življenje, se vanj povsem vključili in se, najpomembneje, počutili prijetno, spre-jeto in nekako že skoraj domače.
Mestno jedro je staro, lepo in mirno; namenjeno je le pešcem. Okolica je razgibana, kamor pa seže oko, sploh če se povzpnemo na kak bližnji hrib, se raztezajo bogati vinogradi.
Nekateri doma bližje, drugi malo dlje, smo se v šolo, našo vsakodnevno zbirno točko, prvi pripeljali s kole-som, drugi z vlakom.
Kamnik smo zapustili na sobotno jutro, 16. septembra, na cilj pa prispeli v večernih urah. Nedelja je bila dan, namenjen družini in vsak jo je preživel na svoj način. Zvečer smo vsi stiskali pesti in navijali pred tele-vizijskimi ekrani za naše neverjetne košarkaše. Občutek je bil še toliko boljši, ker smo se prej že za vsak slučaj sprijaznili z dejstvom, da tekme sploh ne bomo videli.
V ponedeljek smo spoznali šolo in bili del pouka, popoldne pa preživeli po centru mesta, kjer smo se zabavali z enostavno orientacijo in se povzpeli na oba cerkvena zvonika. Ne daleč od mesta je potekal ogromen Weinfest in zvečer smo se dijaki tja odpravili sami. Videli smo bogat in največji ognjemet v kraju, trajal je kar dvajset minut.
Drugi dan v tednu je bila na sporedu zahodna država Francija, s katero Nemci sicer nikoli v zgodovini niso ravno simpatizirali. Odpravili smo se v Alzacijo, rodovitno mejno pokrajino, ki je bila dolgo časa predmet puljenja iz rok dveh sosed. Danes le-ta povsem pripada Franciji. Obiskali smo glavno mesto evropske poli-tike (poleg Bruslja, seveda), ki še vedno nosi nemško ime Strasbourg. Pohvali se lahko s staro neuničeno arhitekturo in mnogimi vodnimi kanali, ki včasih spominjajo na slavno podobo Amsterdama. Po njih smo se tudi peljali s turistično ladjico, s katere smo poleg znamenitosti, starih zgradb, šol in muzejev, videli tudi glavne evropske politične institucije. Osebno me je presenetil predvsem njihov modern videz.
Sreda je bila bolj sproščena; dopoldne smo imeli prosto, popoldne pa smo skupaj s svojimi vrstniki pri-pravili program za starše, v katerem smo jim na kratko predstavili tudi naše domače kraje. Sledila je oku-sna pogostitev, ki so jo pripravili njihovi starši.
Čeprav je bil četrtek naš zadnji skupni dan, se tega ni nihče zavedal. Do takrat smo se v večini že vsi spoznali in se počutili kot en razred, ne pa skupina, ki se bo naslednjega jutra razšla.
Preživeli smo ga v Heidelbergu, večjem in starejšem mestu romantične podobe, oddaljenim približno uro vožnje z vlakom. Mesto se lahko pohvali z ogromnim starim mostom, od koder se ponuja lep razgled na velik grad, ki se vzpenja nad mestom. Njegovo prebivalstvo je statistično eno najmlajših v državi, ker se v njem nahaja najstarejša in zelo ugledna univerza Nemčije. Tam še danes študira ogromno mladih tudi iz tujine. Sicer pa je približno dva kilometra dolga glavna ulica živahna zaradi toliko turistov, nad katerimi se domačini pritožujejo. V primerjavi z večjimi prestolnicami ali turističnimi lokacijami, kot so npr. Rim, Lon-don, zagotovo tudi Berlin ali pa la Rambla v Barceloni, je bilo v Heidelbergu glede tega prav prijetno.
V petek zjutraj je prišel čas slovesa in objeti smo si že obljubljali, kako lepo se bomo spet imeli čez pol leta. Izmenjava je izkušnja iz prve roke, ni kot ekskurzija, niz ogledov in spanje v monotonih hotelih, je spomin, ki nam bo ostal, je ponujen nov pogled in so nova poznanstva. Doživetje, za katerega smo hva-ležni in ga priporočamo vsem mladim radovednežem.
Maja Toni, 3. a
S partnersko šolo Kurfürst-Ruprecht-Gymnasium, nemško gimnazijo iz Neustadt-a an der Weinstraße, že dvanajst let potekajo enotedenske izmenjave. Tokrat smo bili mi prvi v gosteh, uslugo novim prijateljem vrnemo spomladi.
Pester program z naklonjenim vremenom nam je prinesel mnogo novih izkušenj. Spoznavali smo tujo kulturo in izkusili njihovo življenje, se vanj povsem vključili in se, najpomembneje, počutili prijetno, spre-jeto in nekako že skoraj domače.
Mestno jedro je staro, lepo in mirno; namenjeno je le pešcem. Okolica je razgibana, kamor pa seže oko, sploh če se povzpnemo na kak bližnji hrib, se raztezajo bogati vinogradi.
Nekateri doma bližje, drugi malo dlje, smo se v šolo, našo vsakodnevno zbirno točko, prvi pripeljali s kole-som, drugi z vlakom.
Kamnik smo zapustili na sobotno jutro, 16. septembra, na cilj pa prispeli v večernih urah. Nedelja je bila dan, namenjen družini in vsak jo je preživel na svoj način. Zvečer smo vsi stiskali pesti in navijali pred tele-vizijskimi ekrani za naše neverjetne košarkaše. Občutek je bil še toliko boljši, ker smo se prej že za vsak slučaj sprijaznili z dejstvom, da tekme sploh ne bomo videli.
V ponedeljek smo spoznali šolo in bili del pouka, popoldne pa preživeli po centru mesta, kjer smo se zabavali z enostavno orientacijo in se povzpeli na oba cerkvena zvonika. Ne daleč od mesta je potekal ogromen Weinfest in zvečer smo se dijaki tja odpravili sami. Videli smo bogat in največji ognjemet v kraju, trajal je kar dvajset minut.
Drugi dan v tednu je bila na sporedu zahodna država Francija, s katero Nemci sicer nikoli v zgodovini niso ravno simpatizirali. Odpravili smo se v Alzacijo, rodovitno mejno pokrajino, ki je bila dolgo časa predmet puljenja iz rok dveh sosed. Danes le-ta povsem pripada Franciji. Obiskali smo glavno mesto evropske poli-tike (poleg Bruslja, seveda), ki še vedno nosi nemško ime Strasbourg. Pohvali se lahko s staro neuničeno arhitekturo in mnogimi vodnimi kanali, ki včasih spominjajo na slavno podobo Amsterdama. Po njih smo se tudi peljali s turistično ladjico, s katere smo poleg znamenitosti, starih zgradb, šol in muzejev, videli tudi glavne evropske politične institucije. Osebno me je presenetil predvsem njihov modern videz.
Sreda je bila bolj sproščena; dopoldne smo imeli prosto, popoldne pa smo skupaj s svojimi vrstniki pri-pravili program za starše, v katerem smo jim na kratko predstavili tudi naše domače kraje. Sledila je oku-sna pogostitev, ki so jo pripravili njihovi starši.
Čeprav je bil četrtek naš zadnji skupni dan, se tega ni nihče zavedal. Do takrat smo se v večini že vsi spoznali in se počutili kot en razred, ne pa skupina, ki se bo naslednjega jutra razšla.
Preživeli smo ga v Heidelbergu, večjem in starejšem mestu romantične podobe, oddaljenim približno uro vožnje z vlakom. Mesto se lahko pohvali z ogromnim starim mostom, od koder se ponuja lep razgled na velik grad, ki se vzpenja nad mestom. Njegovo prebivalstvo je statistično eno najmlajših v državi, ker se v njem nahaja najstarejša in zelo ugledna univerza Nemčije. Tam še danes študira ogromno mladih tudi iz tujine. Sicer pa je približno dva kilometra dolga glavna ulica živahna zaradi toliko turistov, nad katerimi se domačini pritožujejo. V primerjavi z večjimi prestolnicami ali turističnimi lokacijami, kot so npr. Rim, Lon-don, zagotovo tudi Berlin ali pa la Rambla v Barceloni, je bilo v Heidelbergu glede tega prav prijetno.
V petek zjutraj je prišel čas slovesa in objeti smo si že obljubljali, kako lepo se bomo spet imeli čez pol leta. Izmenjava je izkušnja iz prve roke, ni kot ekskurzija, niz ogledov in spanje v monotonih hotelih, je spomin, ki nam bo ostal, je ponujen nov pogled in so nova poznanstva. Doživetje, za katerega smo hva-ležni in ga priporočamo vsem mladim radovednežem.
Maja Toni, 3. a
