Na šoli se dogaja - stres
Kakšen lep dan! Sedim na terasi, diham svež podeželski zrak, poslušam petje ptic in občutim piš toplega vetra. Neprecenljivo. Vse okrog mene odraža mir in spokojnost, še barve in vonji so tako prijetno pomirjujoči. Čeprav nekje v daljavi slišim grmenje, me bolj moti to, ki odmeva v moji glavi. Na žalost takšnega dne ne morem zajeti s polno žlico, saj me preveč stiskajo skrbi o tisoč in eni stvari, ki jo moram še dokončati. Stiskajo tako močno, kot bi pričakovale, da izbljuvam še kakšno noč viška – za vsak slučaj.
Takšno izsiljevanje in preizkušanje lastnih teles ter mentalnega zdravja vsi zelo dobro poznamo, še posebej pa dijaki in študentje. Čas se izteka, ocenjevalnih obdobij je konec in če ti zaradi katerega koli razloga do določenega datuma ne uspe, boš za kazen vse ponovil naslednje leto. Saj res, komaj verjamem, da je še najmanj toliko časa, dokler se Zemlja dokončno ne vda teži človeštva ter njegovim skrbem in propade skupaj s spokojno naravo, ki se v vsak dan zmagoslavno podaja, kot da je edini. Mar mi nismo del te vsevedne narave? Zakaj se ne znamo tudi mi tako prepustiti trenutku in kot listje v krošnjah zašumeti, ko prihaja nevihta?
Pravijo, da je to stres. Ta pobalin nam skače po možganih in ustvarja neskončno kemijskih procesov, ki nas prisilijo, da se zavrtimo v krogu slabe volje, stiske, utrujenosti in bolezni. Vsi smo pod pritiskom in stresom in vsi to dobro vemo, čutimo ga, ko pride, in ga vljudno povabimo, naj vstopi, povabimo ga kot nadležnega sorodnika, ki nas tako rad spet in spet obiskuje. Pa sploh vemo, o čem govorimo? Ste vedeli, da je stres eden izmed glavnih povzročiteljev raka? Dr. Waltraut Fryde zadevo že leta preiskuje, takole pa na enostaven način razloži proces njegovega nastajanja: “Vemo, da se adrenalin intenzivno izloča v stanju stresa, vendar če stres traja predolgo, proizvodnja adrenalina vedno bolj peša, dokler ga ni več dovolj. Raziskave so pokazale, da imajo rakavi bolniki zelo nizko raven adrenalina, kar povzroča, da se v krvi sesuje ravnovesje med adrenalinom in inzulinom, ki je odgovorno za pravilno oskrbo celic s sladkorjem. Zato se celice začnejo pretirano polniti s sladkorjem, kar spreminja njihovo delovanje, ustvarja okolje s primanjkljajem kisika. Tej klinični sliki rečemo rakava celica.”
Moje lastno opažanje pravi, da vplive stresa doživlja tudi današnja generacija otrok, dijakov in študentov. Porast raka v moderni družbi vas verjetno ne preseneča, o tem lahko poslušamo povsod. Stres med drugim povzroča težave s srcem in krvožiljem, glavobole, otrdele mišice, potenje, slabost in še in še. Dolgotrajno nam lahko zmanjša imunsko delovanje, zaradi česar smo bolj izpostavljeni raznim okužbam, ljudem s kroničnimi boleznimi pa simptome le še poslabša. Slabo vpliva tudi na reproduktivne organe, povzroča neplodnost. A to je le nekaj vplivov stresa na telo, čustvene, verjamem, da poznate.
Si torej lahko predstavljate, pod kakšnim pritiskom smo dijaki ter študentje v obdobjih zaključevanja? Hodimo v šolo, se učimo dneve in noči, zaradi slabe volje nam čustva visijo na nitki in če se slučajno zgodi, da jih za trenutek izpustimo z vajeti, smo v ponovnih škripcih, saj nas kot posledica “izpada” boli glava, imamo zatečene oči, smo neprespani, čutimo, da se nas nekaj loteva. Ampak ne! Ni časa za bolezen, kaj šele dober spanec in uživanje v stvareh, ki nam dajejo voljo in vlivajo vitalno energijo! Komaj se prebijamo iz ure v uro, ko pa se najde kakšna za sprostitev, jo večina izkoristi za počivanje možganov pred računalnikom in televizijo. Tako se krog ne zaključi vse do usodnega datuma. Če se ti je do takrat uspelo prebiti skozi vse, si lahko presrečen, ko končno dočakaš zaslužene počitnice, če pa ne, lahko omaguješ do naslednjega šolskega leta, ko se bo vse skupaj ponovno pričelo. Pa smo tam!
Učiteljev in profesorjev ne morem izpustiti iz te grozljive zgodbe. Tudi njim gre za nohte, njihove počitnice so odvisne od naših zmožnosti na bojišču. Tudi oni so hitre jeze, s katero lahko sodelavce in učence spodbudijo k še zadnjim korakom do padca v brezno samopomilovanja in obupa.
Pa da ne bo konec tako brezizhoden. Za zaščito pred stresom obstaja enostavna rešitev. Ovire na poti sprejmimo kot izzive, ki nas preizkušajo, a nam nočejo nič žalega. Če sami tako želimo, se jim po robu lahko postavimo z nasmehom na obrazu in kapljico brezbrižnosti na jeziku. Raje postavimo svoja čustva in telo na prvo mesto, saj se bomo tako vsega lotili lažje, z več uspeha. Poglejmo naravo. Človeštvo naj bi bila njena šesta največja tegoba in, ko se pripravlja katastrofa, da pobriše z nami, listje v krošnjah še vedno lepo zašumi.
Takšno izsiljevanje in preizkušanje lastnih teles ter mentalnega zdravja vsi zelo dobro poznamo, še posebej pa dijaki in študentje. Čas se izteka, ocenjevalnih obdobij je konec in če ti zaradi katerega koli razloga do določenega datuma ne uspe, boš za kazen vse ponovil naslednje leto. Saj res, komaj verjamem, da je še najmanj toliko časa, dokler se Zemlja dokončno ne vda teži človeštva ter njegovim skrbem in propade skupaj s spokojno naravo, ki se v vsak dan zmagoslavno podaja, kot da je edini. Mar mi nismo del te vsevedne narave? Zakaj se ne znamo tudi mi tako prepustiti trenutku in kot listje v krošnjah zašumeti, ko prihaja nevihta?
Pravijo, da je to stres. Ta pobalin nam skače po možganih in ustvarja neskončno kemijskih procesov, ki nas prisilijo, da se zavrtimo v krogu slabe volje, stiske, utrujenosti in bolezni. Vsi smo pod pritiskom in stresom in vsi to dobro vemo, čutimo ga, ko pride, in ga vljudno povabimo, naj vstopi, povabimo ga kot nadležnega sorodnika, ki nas tako rad spet in spet obiskuje. Pa sploh vemo, o čem govorimo? Ste vedeli, da je stres eden izmed glavnih povzročiteljev raka? Dr. Waltraut Fryde zadevo že leta preiskuje, takole pa na enostaven način razloži proces njegovega nastajanja: “Vemo, da se adrenalin intenzivno izloča v stanju stresa, vendar če stres traja predolgo, proizvodnja adrenalina vedno bolj peša, dokler ga ni več dovolj. Raziskave so pokazale, da imajo rakavi bolniki zelo nizko raven adrenalina, kar povzroča, da se v krvi sesuje ravnovesje med adrenalinom in inzulinom, ki je odgovorno za pravilno oskrbo celic s sladkorjem. Zato se celice začnejo pretirano polniti s sladkorjem, kar spreminja njihovo delovanje, ustvarja okolje s primanjkljajem kisika. Tej klinični sliki rečemo rakava celica.”
Moje lastno opažanje pravi, da vplive stresa doživlja tudi današnja generacija otrok, dijakov in študentov. Porast raka v moderni družbi vas verjetno ne preseneča, o tem lahko poslušamo povsod. Stres med drugim povzroča težave s srcem in krvožiljem, glavobole, otrdele mišice, potenje, slabost in še in še. Dolgotrajno nam lahko zmanjša imunsko delovanje, zaradi česar smo bolj izpostavljeni raznim okužbam, ljudem s kroničnimi boleznimi pa simptome le še poslabša. Slabo vpliva tudi na reproduktivne organe, povzroča neplodnost. A to je le nekaj vplivov stresa na telo, čustvene, verjamem, da poznate.
Si torej lahko predstavljate, pod kakšnim pritiskom smo dijaki ter študentje v obdobjih zaključevanja? Hodimo v šolo, se učimo dneve in noči, zaradi slabe volje nam čustva visijo na nitki in če se slučajno zgodi, da jih za trenutek izpustimo z vajeti, smo v ponovnih škripcih, saj nas kot posledica “izpada” boli glava, imamo zatečene oči, smo neprespani, čutimo, da se nas nekaj loteva. Ampak ne! Ni časa za bolezen, kaj šele dober spanec in uživanje v stvareh, ki nam dajejo voljo in vlivajo vitalno energijo! Komaj se prebijamo iz ure v uro, ko pa se najde kakšna za sprostitev, jo večina izkoristi za počivanje možganov pred računalnikom in televizijo. Tako se krog ne zaključi vse do usodnega datuma. Če se ti je do takrat uspelo prebiti skozi vse, si lahko presrečen, ko končno dočakaš zaslužene počitnice, če pa ne, lahko omaguješ do naslednjega šolskega leta, ko se bo vse skupaj ponovno pričelo. Pa smo tam!
Učiteljev in profesorjev ne morem izpustiti iz te grozljive zgodbe. Tudi njim gre za nohte, njihove počitnice so odvisne od naših zmožnosti na bojišču. Tudi oni so hitre jeze, s katero lahko sodelavce in učence spodbudijo k še zadnjim korakom do padca v brezno samopomilovanja in obupa.
Pa da ne bo konec tako brezizhoden. Za zaščito pred stresom obstaja enostavna rešitev. Ovire na poti sprejmimo kot izzive, ki nas preizkušajo, a nam nočejo nič žalega. Če sami tako želimo, se jim po robu lahko postavimo z nasmehom na obrazu in kapljico brezbrižnosti na jeziku. Raje postavimo svoja čustva in telo na prvo mesto, saj se bomo tako vsega lotili lažje, z več uspeha. Poglejmo naravo. Človeštvo naj bi bila njena šesta največja tegoba in, ko se pripravlja katastrofa, da pobriše z nami, listje v krošnjah še vedno lepo zašumi.
Avtor: Manca Kepic, GSŠRM Press
Fotografija: GSŠRM arhiv