Najlepše pismo

Spoštovana Narava!

Stopam v tvoj objem in občutim, da sem vstopila v svetišče, kjer se duša pomiri in srce najde svoj mir. Najprej bi se ti rada zahvalila. Ne, z besedami ni mogoče izraziti, kako globoka je moja hvaležnost do tebe. Si največje čudo našega planeta in vsak trenutek, ko te opazujem in doživljam, me napolni s spoštovanjem in čudenjem.

Kot Byron, angleški pesnik, sem iskala tvojo neskončno lepoto, ki je vidna v vsakem listu drevesa, v vsakem živem bitju…pomenkovati se z Naravo v vsej lepoti njeni…pesnik je pisal o naravi s čustvi, ki so jih navdihnile tvoje čudovite pokrajine - tudi sama se čudim stvarem, ki naj jim Človek ne bi nikoli vladal.

Zazrta v preteklost se spominjam svojih otroških dni, ko sem prvič hodila po tvojih gozdovih in čutila, kako se meša vonj svežega zraka z vonjem mahu in talne podrasti. Spoznala tvoje nežnosti, moč šumenja rek ter pesmi ptic, ki so prebivale v goščavi, počivale na divji gredi. Takrat sem spoznala, da si nekaj posebnega, nekaj, kar presega vsako človeško razumevanje.

Hvaležna sem za vsako sončno jutro, ki me pozdravi z zlatimi žarki, in za vsak sončni zahod, ki me spomni, kako neprecenljiv in nenadomestljiv je naš planet. Tvoja lepota je nepopisna. Tvoja raznolikost - gozdovi, oceani – kot da bi bila dete tvoje, puščave, gore, vse me osupne. Vsak del tebe je edinstven in poseben. Ko sedim na tvojih tleh, občutim, kako me ovija tvoja ljubezen, polniš me z energijo, ko se nad mano razžarja sončna luč. Takrat občutim globok mir in povezanost s teboj, vsak vihar v meni pomiriš.

Hvaležna sem za vse, kar si mi dala – prvi vdih, studenčnico, jesensko trgatev. Tvoja nesebičnost je navdih, da tudi sama postajam boljši človek.

Kadar pa visoko nad mano plava ščit, me prevzame trpek občutek, da tudi trpiš. Nepremišljena raba naravnih virov, onesnaževanje, uničevanja tvojih ekosistemov. Podnebne spremembe. Izginjanje vrst. Obžalujem, da nismo s teboj ravnali bolj preudarno in skrbno. Zavezujem se, da bom storila vse, kar je v moji moči, da te zaščitim in ohranim za prihodnje generacije, naj se zavedajo tvoje ranljivosti in se pridružijo prizadevanjem za tvojo ohranitev.  

Spoštovana Narava, želim ti povedati, kako te ljubim. Tvoja lepota me navdihuje vsak dan.  Tvoji gozdovi so moj umik pred stresom, tvoje gore pa izziv, ki me vabi, da jih osvojim. Si moje zatočišče in navdih, pričuješ mi, kako pomembno je živeti v harmoniji s svetom. Letni časi si podajajo roke in govorijo o  modrosti sveta, da bomo še dolgo lahko posedali v samotnem gozdu in v somraku privoščili ranjenim podplatom malo blažila.

Narava, hvala ti za vse, kar si nam dala, in za vse, kar si še pripravljena dati. Hvaležna sem, da si še pripravljena dajati. Hvaležna sem, da imam priložnost doživljati tvojo lepoto, Narava, obljubim ti, da jo bom čuvala!

Narava, v pismu bi ti rada izrazila svojo ljubezen in hvaležnost. Si večna, neskončno čudovita in moje srce te ljubi z isto strastjo, kot so jo v tebi prepoznali veliki pesniki, Puškin, Goethe, Lermontov in Byron.

Razkrila si rane, prej nevidne, pokazala si nam vso svojo bol. Trudila se bom, resnično se bom borila, da bodo ljudje uvideli svoje zmote. Tvoja moč me navdihuje, da postajam močnejša in odločnejša. Da se bo na sinji morski gladini še lesketalo jadro, da boš zmiraj krasna.

Z ljubeznijo in večno zvestobo

                              Nika