Obisk v Državnem zboru - 60 let skupnih interesov in sodelovanja

Na prvi pomladni dan, letos v ponedeljek, 20. 03. 2017, se je ob deveti uri v veliki dvorani Državnega zbora v parlamentu republike Slovenije pričela slavnostna seja Odbora za zadeve Evropske unije in Odbora za zunanjo politiko ob šestdeseti obletnici podpisa Rimskih pogodb.

V navzočnosti 30 poslancev in 19 veleposlanikov s predsednikom Republike Slovenije g. Borutom Pahorjem, predsednikom Državnega zbora g. dr. Milanom Brglezom in predsednikom Vlade, dr. Miroslavom Cerarjem so program govorov prijetno popestrila naša dekleta-vokalistke Teja Poljanšek, Suzana Kociper in Tjaša Rauter ob spremljavi mentorja Matica Smolnikarja. Za začetek so odpeli slovensko in evropsko himno, vmesne točke so bile v jezikih članic podpisnic Rimskih pogodb, večino znanih popevk, ki so med drugimi zmagale tudi na Evroviziji - gotovo poznate Insieme (1992), J’aime la vie, nizozemska Ding dinge dong, Apres toi ter Ein bisschen Frieden. Nepozabno so zaključili z izvedbo avtorske pesmi Matica Smolnikarja in Milana Mandeljca, Ko čudežev bo malo. 

Po končani seji in posneti fotografiji je v predverju ob prigrizku potekalo še krajše druženje, kjer so nastopajoči prejemali zaslužene pohvale in izraze navdušenja, ki so se na obrazih risali že med samim poslušanjem s parlamentarskih stolčkov.

Seja je sestojila iz govorov, ki so tako obujali preteklost kot tudi zastavljali vprašanja prihodnosti Evropske unije. Preden slednja doseže svoj vzvišeni cilj, tj. (zunanje)politično unijo, ki je sploh v zdajšnjih časih na precej majavem položaju, bo vstalo še kar nekaj sonc. Več o uradnem delu včerajšnjega obiska si lahko preberete v nadaljevanju, jaz pa naj še povem, da smo bili nad prijetnim in simpatičnim vodstvom izjemno navdušeni. Našo pozornost je pritegnila tudi freska, ki v preddverju upodablja bistvene dogodke slovenske zgodovine do časa, ko je nastala, torej sočasno z zgradbo. Njeno zadnje sporočilo je, da svet stoji na mladih, kamor gledajo tudi politični cilji; omenjeno je bilo namreč, da bi lahko leta 2117 21. stoletje v primerjavi s prejšnjim hvalili za izjemno pozitivnega na vseh področjih. Z nekaj truda in s prizadevanjem to ni neizvedljivo.

Dokument, ki je bil 25. 03. 1957 podpisan s strani šestih držav - Nemčije, Francije, Italije, Belgije, Nizozemske in Luksemburga, v veljavo pa stopil slabo leto dni pozneje, predstavlja temelje evropskega gospodarskega povezovanja. Gre za  pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) ter pogodbo o Evropski skupnosti za jedrsko energijo (ESJ), obe podpisani istega leta v italijanski prestolnici, po kateri sta tudi dobili skupno ime. Skupaj s šest let mlajšo pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) so se zapisali in rodili začetki Evropske unije kot jo poznamo danes.

Povojni časi, kriza in posledice, ki so se še vedno čutile, so privedle do točke, ko so se naštete države prostovoljno odpovedale izvrševanju dela suverenih pravic. Povezale so se v medsebojno sodelovanje, osnovano na miru, stabilnosti, spoštovanju mednarodnega prava in varnosti, tako sedaj skupaj stremijo k blagostanju vsakega, ki živi na njihovem ozemlju.

Zveza je sprva nastala zaradi gospodarskega sodelovanja, povezali in zedinili so se razširjeni trgi, odpravile so se carine, do tretjih držav pa so se uvedle skupne. Prizadevali so si, da na notranjem trgu ne bi prihajalo do izkrivljanja konkurence, usklajevati pa je bil v potrebni meri načrt tudi ekonomsko politiko in zakonodajo. V ta gospodarski projekt so bili zaviti politični interesi, sprva je šlo predvsem za vzpostavljanje trajnega miru med Nemčijo in Francijo, kasneje pa je bilo jasno, da članice stremijo višje, k cilju neke unije. Svet je spoznal, “da je politično povezovanje lahko uspešno samo kot nasledek gospodarskega povezovanja in ne obratno ali vzporedno, kot je bilo zamišljeno v številnih propadlih projektih evropskega povezovanja pred drugo svetovno vojno". (po besedah Cirile Toplak, docentke na FDV, 20. 03. 2007, za Dnevnik)

A kako blizu cilju, tj. politični uniji smo v povezovanju danes, več kot pol stoletja kasneje? - Daleč, še vedno smo zelo daleč. Ekonomija je politiko že davno prehitela, države si zunanje niso enotne, situacija se je v preteklih mesecih, morda že nekaj letih, precej omajala.

Na skupščini so nam govori prof. dr. Ernesta Petriča, pravnega strokovnjaka, diplomanta in ustavnega sodnika, prof. dr. Janje Hojnik, predavateljice na Mariborski Univerzi ter gospe Sonje Šmuc, izvršne direktorice Združenja Manager, ponudili pogled v preteklost, hkrati pa postavili vprašanja prihodnosti.

26 let že živimo v samostojni državi, trinajsto leto teče, kar smo del Evropske unije. Slednja potrebuje prenovo in o tem moramo spregovoriti.

Pomanjkljivo obvladovanje nekaj preteklih problemov je pokazalo, da nam manjka bistvenega. Da smo morda, kot se to rado zgodi, malo zadremali na dosežkih, ki so vrhunec svojega pomena pustili v času. Po besedah Borisa Pahorja ob prevzetju nagrade Državljan Evrope l. 2013 moramo identiteto Evrope, ki zaenkrat ostaja le napisana na papirju, uresničiti v realno življenje.

Stojimo na razpotju. A razpotje ne pomeni nujno zgolj ločitev od uhojene poti, temveč da na osnovi dobro uhojene izberemo novo in jo z dovolj spretnosti sami so/pre- oblikujemo.

Ni mi ušel citat gospoda Horvata, ko je navedel Kosovelove besede: “Naš ideal je evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden po svojem velikem stremljenju: ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati. Bodimo eno po duhu in ljubezni a ohranimo svoje lastne obraze!”

Avtorica: Maja Toni, GSŠRM Press



Fotografinja: Maša Kotnik, GSŠRM Press