Pest besed
Zakaj pesem in zakaj Pest besed?
Lanskega oktobra, v sivem jutru in obdobju sivenja prenekaterih vrednot, sem imel čast spoznati Erico Johnson Debeljak, pisateljico in prevajalko. Zgolj bežno, večinoma v angleščini, v trpkih in trpljenje vzbujajočih razmerah. Prihaja iz Kalifornije … Ne, ni ilegalna priseljenka. Poročila se je z Alešem Debeljakom, ki ga žal ni več med nami. Aleš je marsikdo, pravzaprav je v mnogih pogledih izjemno spoštovan, a najprej je pesnik. Prekleto dober poet.
Neskončno me je sram, ker tistega turobnega oktobrskega jutra nisem vedel, kdo je Aleš Debeljak. Nisem premlad. Vem, da ljudje, brez obzira na starost, Debeljaka ne poznajo, četudi ni le pesnik. Pesništvo pač ne privlači. V katerem življenju bi bil Srečko Kosovel genij in ne idiot? In kako naj bi kompleksnejši šanson Jacquesa Brela »dosegal« norme današnjih poslušalcev?
Pest besed
Prav zato je zgodba o večerih poezije, odvijajočih se enkrat mesečno, imenitna. Kajti ko se temačne sobane mladinskega centra Kotlovnica napolnijo, je ta vse prej kot temna. Da si ljudje izmikajo stole, četudi so za stoječe ovacije brezpotrebni, je, nihilistično, sveto. (Pre)potrebna eskapada iz povprečja je navdušujoča, drzne pa si poseči celo po maliku prosvete.
Čudež je nekoga prepričati v to, da nekaj ni nedosegljivo, da ni čudež. Dokazati, da je moč podcenjeni mladinski center napolniti zgolj z brlečimi svečkami, skopo mero mile poezije in nekaj pivci v baru, je, v vsej svoji lucidni jedrnatosti, težko predstavljivo. Urban Kavka, Aljoša Rebrača in Matic Maček imajo svetniški potencial.
Organizatorji so si vsaj na prvi pogled različni, a četudi jih ne združuje nič drugega, so se našli v poeziji. Ideološki in vsaj na začetku tudi duhovni vodje Pesti besed so idejo za mesečni, v mladinskem centru Kotlovnici odvijajoči se dogodek, ki sicer resda izvira iz ZDA, a ima predvsem v zahodnem svetu več različic, prvič udejanjili v novembru, povod za uveljavitev večerov urbane poezije pa je bil odblisk urbanih socialnih omrežij, kjer je sicer raznovrstno pesnjenje - v primerjavi s klasičnim - dokaj živo. Gre za recitacijo in interpretacijo pogosto družbeno kritičnih in satiričnih pesmi, a v kamniški inačici, ki cilja predvsem na izjemno informirano mlajšo generacijo, smo bili doslej pogosteje priča ljubezenski in skrajno osebno izpovedni liriki. V briljantni soodvisnosti z mladostniško subjektivnim izražanjem je tudi to, da zmagovalca izbere naključno občinstvo skozi prvinskost čustev ter s tem blaži tekmovalen priokus, značilen za slam poezijo. Prijetno tekmovanje obsega več krogov. Kdor pri publiki izzove največje navdušenje, ga ob koncu z gromkim aplavzom tudi izkusi. Poleg tega pa ima čast, da v modro knjižico zapiše zmagovalno pesem, a s tem se, jasno, kani obvezati, da bo za modri prestiž pesništva skrbel vsaj do naslednje ponovitve Pesti besed.
Četvero parov rok si je do danes izmenjalo imenitno knjižico. Po uvodnih zmagah deklet, Pavle Zabret in Ele Praznik, sta po prazničnem premoru v 3. in 4. izvedbi dogodka stežka moško čast ubranila Pino Pograjc in Gal Zabret, ki bo zadnjo zmago branil 8. aprila, ko bomo ob 4. ponovitvi priljubljenih pesniških soočenj priča kovanju rim na temo orienta in Bude. Vse do tedaj bo knjižica, po kateri hlepijo poeti z vseh koncev in krajev, varno v milini romantičnega stihoklepca.
Napolniti Kotlovnico.
Da je v hitečem svetu neskončnih možnosti, polnih riti in vsesplošnega sranja, pisanje mladih vseeno pogosteje kot v prozo strnjeno v pesmi, je logično. Da je čustveno pogojeno, manj razumsko, bolj nagonsko, kot bi si v 21. stoletju mislili, pa je razvidno iz pričujočih pesmi, slišanih na odru mladinskega centra.
Danes biti mlad je mukotrpno. Bombardiranje z vseh strani, cepljenje z namenom nasilnega usvajanja, takojšnje uresničevanje (ne)zmožnosti razsojanja … Res je lažje stisniti lastno emocionalno podobo, spodbujeno z zunanjimi dražljaji v obliki družbe in sočloveka, v nekaj verzov, strinjam se z glasovoma dijakov z GSŠRM, Pavlo Zabret in Pinom Pograjcem, prvo in tretjim zmagovalcem slama poezije. Da je čistost izražanja skozi pretočno obliko pesmi učinkovita, pritrjujem tudi Urbanu Kavki. A kako pritegniti ljudi k poeziji? Huje, kako navleči nanjo mlade, na koga jo nasloviti, da bi si utrla pot k statusu udobja in ugodja, ki ji ga tako dosledno jemljejo v šoli?
Seveda hedonistično obteženi nečesa ne počnemo kar tako, brez namena. Zato si tudi od poezije nekaj želimo. Želeno se razlikuje od bralca do pisca. Slednji od poezije pač ne more pričakovati drugega, kot da je tam zanj, zaupanja vredna. Bralcu se ponuja več možnosti. Pesem ga utegne neposredno naslavljati ali vabiti, naj jo razišče. Lahko jo raziskuje s svoje in piščeve perspektive. Urban in soorganizatorja tako globoko niso razmišljali, raje so prelomili filozofsko razglabljanje in intuitivno sledili najstniškemu vodilu »Sam greš!«, vedoči, da mladi vendarle vsaj berejo sodobnejšo, »medmrežno« poezijo. Temu v korist so tudi, namesto klasičnega recitala, vpeljali svobodnejši ti. slam. Ki deluje.
Bolj sta o sebi in mestu svojih pesmi med bralci preigravala misli gimnazijca. »Pišem zase, a obenem me ne zapusti zavedanje, da bodo to lahko brali ali slišali drugi ljudje.«, pravi Pino, vzporednice z njim pa vleče tudi Pavla: »Najbolj me pri bralcu razveseli če začuti to, kar sem jaz čutila, ko sem pisala, seveda je pa interpretacija pomenskosti odvisna od posameznika.«
Spoštujem ju. Zelo. Po zmagi ni sebično želeti si, naj bralci skušajo prebroditi reko občutij, vsebovanih v pesmi, in naj se pretolčejo do srži mišljenega. V trenutku razumeti pesnika je bolj izjema kot pravilo. Zavedanje, da odgovornost pisočega premo sorazmerno narašča z lahkotnostjo napisanega in dovzetnostjo beročega za ozadje branega, ne bi smelo biti nikdar precenjeno. A resnično plemenito je lastno pesem deliti z nekom drugim. Kajti samo tvoja je le do tedaj, ko ima zgolj enega bralca. Marsikomu je težko oddati del sebe, ker ne vrača materialnega, temveč samo boren metafizični užitek. V tem je emocionalna veličina pesmi, ki je obiskovalcem Pesti besed ljuba.
Pesniti
V 21. stoletju, ko se svod besednega zaklada sloči v jedko spiralo, ko nam normativni sistem dopušča nevtralizacijo vsakršnega navržka glede sovražnega govora skozi svobodo le-tega, ko otroška čud pogosto bledi v začasnem (ne)znanju, ko nas bolj kot lastno privlačijo življenja drugih in ko resnica izzveni v votli ihti konformizma, je pesnjenje izjemnega pomena. Spoznavajoči sami sebe skozi preprostost iščemo veličino, vse dokler ne uvidimo, da je vrednost sorazmerna z vloženim delom. Preprosto. In nato se preprosto zadovoljimo s preprostim, kot bi ne vedeli, česa smo sposobni.
Pesem nas lahko posrka vase podzavestno. Če pa se v odtujljivem iščemo, razmišljamo dokler ne razumemo. In ko nam podzavest ob branju pesmi vsili užitek, nas ta kasneje vabi k razmišljanju. Nasičen skupek vsega spodbuja (nasičeno) razmišljanje, osnovano na povezavah in sklepih, osnovano na metaforah, asonancah, ženski in moški rimi … Podobno razmišljanje je nujno potrebno v vsakdanjem svetu licemerja. Da bi razmišljali, moramo sicer vedeti dovolj, a s prvim tkemo tudi drugo - in obratno. Sosledje slednjih vodi v razumevanje, to pa je zmaga že samo po sebi. Čeravno je nadrealistično, da bi vsi mislili enako, se to očitno dogaja, dostikrat plitko mislečim. Zato je bolje pesniti. Bolje je pesniti kot biti stroj.
Pest besed, uspeh dogodka odmeva vse do državne in štajerske prestolnice, kjer so v prihodnje že napovedani podobni večeri poezije, združuje prostočasno druženje in zabavo z, vsaj po slovesu v družbi, resnejšim pesništvom. Dokaz, da za podoben dogodek obstaja zanimanje, da mladi pišejo, je neprecenljiv, in tokrat niči tezo o mladostniški nezainteresiranosti. Tudi zato, ker so organizatorji mladi. In ker še vedno verjamejo. Verjamejo, da ljudje pišejo in jih pri tem spodbujajo. Zato vabijo kogarkoli, čigar pisarije ždijo med štirimi zidovi, naj se predstavi v mistični kurilnici in soustvarja ter dograjuje mladinsko iniciativnost, ki poglablja vsesplošno samozavest. Naj verjame.
Morda pa mladi vendarle nimamo tako majavega podstata.
Lanskega oktobra, v sivem jutru in obdobju sivenja prenekaterih vrednot, sem imel čast spoznati Erico Johnson Debeljak, pisateljico in prevajalko. Zgolj bežno, večinoma v angleščini, v trpkih in trpljenje vzbujajočih razmerah. Prihaja iz Kalifornije … Ne, ni ilegalna priseljenka. Poročila se je z Alešem Debeljakom, ki ga žal ni več med nami. Aleš je marsikdo, pravzaprav je v mnogih pogledih izjemno spoštovan, a najprej je pesnik. Prekleto dober poet.
Neskončno me je sram, ker tistega turobnega oktobrskega jutra nisem vedel, kdo je Aleš Debeljak. Nisem premlad. Vem, da ljudje, brez obzira na starost, Debeljaka ne poznajo, četudi ni le pesnik. Pesništvo pač ne privlači. V katerem življenju bi bil Srečko Kosovel genij in ne idiot? In kako naj bi kompleksnejši šanson Jacquesa Brela »dosegal« norme današnjih poslušalcev?
Pest besed
Prav zato je zgodba o večerih poezije, odvijajočih se enkrat mesečno, imenitna. Kajti ko se temačne sobane mladinskega centra Kotlovnica napolnijo, je ta vse prej kot temna. Da si ljudje izmikajo stole, četudi so za stoječe ovacije brezpotrebni, je, nihilistično, sveto. (Pre)potrebna eskapada iz povprečja je navdušujoča, drzne pa si poseči celo po maliku prosvete.
Čudež je nekoga prepričati v to, da nekaj ni nedosegljivo, da ni čudež. Dokazati, da je moč podcenjeni mladinski center napolniti zgolj z brlečimi svečkami, skopo mero mile poezije in nekaj pivci v baru, je, v vsej svoji lucidni jedrnatosti, težko predstavljivo. Urban Kavka, Aljoša Rebrača in Matic Maček imajo svetniški potencial.Organizatorji so si vsaj na prvi pogled različni, a četudi jih ne združuje nič drugega, so se našli v poeziji. Ideološki in vsaj na začetku tudi duhovni vodje Pesti besed so idejo za mesečni, v mladinskem centru Kotlovnici odvijajoči se dogodek, ki sicer resda izvira iz ZDA, a ima predvsem v zahodnem svetu več različic, prvič udejanjili v novembru, povod za uveljavitev večerov urbane poezije pa je bil odblisk urbanih socialnih omrežij, kjer je sicer raznovrstno pesnjenje - v primerjavi s klasičnim - dokaj živo. Gre za recitacijo in interpretacijo pogosto družbeno kritičnih in satiričnih pesmi, a v kamniški inačici, ki cilja predvsem na izjemno informirano mlajšo generacijo, smo bili doslej pogosteje priča ljubezenski in skrajno osebno izpovedni liriki. V briljantni soodvisnosti z mladostniško subjektivnim izražanjem je tudi to, da zmagovalca izbere naključno občinstvo skozi prvinskost čustev ter s tem blaži tekmovalen priokus, značilen za slam poezijo. Prijetno tekmovanje obsega več krogov. Kdor pri publiki izzove največje navdušenje, ga ob koncu z gromkim aplavzom tudi izkusi. Poleg tega pa ima čast, da v modro knjižico zapiše zmagovalno pesem, a s tem se, jasno, kani obvezati, da bo za modri prestiž pesništva skrbel vsaj do naslednje ponovitve Pesti besed.
Četvero parov rok si je do danes izmenjalo imenitno knjižico. Po uvodnih zmagah deklet, Pavle Zabret in Ele Praznik, sta po prazničnem premoru v 3. in 4. izvedbi dogodka stežka moško čast ubranila Pino Pograjc in Gal Zabret, ki bo zadnjo zmago branil 8. aprila, ko bomo ob 4. ponovitvi priljubljenih pesniških soočenj priča kovanju rim na temo orienta in Bude. Vse do tedaj bo knjižica, po kateri hlepijo poeti z vseh koncev in krajev, varno v milini romantičnega stihoklepca.
Napolniti Kotlovnico.
Da je v hitečem svetu neskončnih možnosti, polnih riti in vsesplošnega sranja, pisanje mladih vseeno pogosteje kot v prozo strnjeno v pesmi, je logično. Da je čustveno pogojeno, manj razumsko, bolj nagonsko, kot bi si v 21. stoletju mislili, pa je razvidno iz pričujočih pesmi, slišanih na odru mladinskega centra.
Danes biti mlad je mukotrpno. Bombardiranje z vseh strani, cepljenje z namenom nasilnega usvajanja, takojšnje uresničevanje (ne)zmožnosti razsojanja … Res je lažje stisniti lastno emocionalno podobo, spodbujeno z zunanjimi dražljaji v obliki družbe in sočloveka, v nekaj verzov, strinjam se z glasovoma dijakov z GSŠRM, Pavlo Zabret in Pinom Pograjcem, prvo in tretjim zmagovalcem slama poezije. Da je čistost izražanja skozi pretočno obliko pesmi učinkovita, pritrjujem tudi Urbanu Kavki. A kako pritegniti ljudi k poeziji? Huje, kako navleči nanjo mlade, na koga jo nasloviti, da bi si utrla pot k statusu udobja in ugodja, ki ji ga tako dosledno jemljejo v šoli?Seveda hedonistično obteženi nečesa ne počnemo kar tako, brez namena. Zato si tudi od poezije nekaj želimo. Želeno se razlikuje od bralca do pisca. Slednji od poezije pač ne more pričakovati drugega, kot da je tam zanj, zaupanja vredna. Bralcu se ponuja več možnosti. Pesem ga utegne neposredno naslavljati ali vabiti, naj jo razišče. Lahko jo raziskuje s svoje in piščeve perspektive. Urban in soorganizatorja tako globoko niso razmišljali, raje so prelomili filozofsko razglabljanje in intuitivno sledili najstniškemu vodilu »Sam greš!«, vedoči, da mladi vendarle vsaj berejo sodobnejšo, »medmrežno« poezijo. Temu v korist so tudi, namesto klasičnega recitala, vpeljali svobodnejši ti. slam. Ki deluje.
Bolj sta o sebi in mestu svojih pesmi med bralci preigravala misli gimnazijca. »Pišem zase, a obenem me ne zapusti zavedanje, da bodo to lahko brali ali slišali drugi ljudje.«, pravi Pino, vzporednice z njim pa vleče tudi Pavla: »Najbolj me pri bralcu razveseli če začuti to, kar sem jaz čutila, ko sem pisala, seveda je pa interpretacija pomenskosti odvisna od posameznika.«
Spoštujem ju. Zelo. Po zmagi ni sebično želeti si, naj bralci skušajo prebroditi reko občutij, vsebovanih v pesmi, in naj se pretolčejo do srži mišljenega. V trenutku razumeti pesnika je bolj izjema kot pravilo. Zavedanje, da odgovornost pisočega premo sorazmerno narašča z lahkotnostjo napisanega in dovzetnostjo beročega za ozadje branega, ne bi smelo biti nikdar precenjeno. A resnično plemenito je lastno pesem deliti z nekom drugim. Kajti samo tvoja je le do tedaj, ko ima zgolj enega bralca. Marsikomu je težko oddati del sebe, ker ne vrača materialnega, temveč samo boren metafizični užitek. V tem je emocionalna veličina pesmi, ki je obiskovalcem Pesti besed ljuba.
Pesniti
V 21. stoletju, ko se svod besednega zaklada sloči v jedko spiralo, ko nam normativni sistem dopušča nevtralizacijo vsakršnega navržka glede sovražnega govora skozi svobodo le-tega, ko otroška čud pogosto bledi v začasnem (ne)znanju, ko nas bolj kot lastno privlačijo življenja drugih in ko resnica izzveni v votli ihti konformizma, je pesnjenje izjemnega pomena. Spoznavajoči sami sebe skozi preprostost iščemo veličino, vse dokler ne uvidimo, da je vrednost sorazmerna z vloženim delom. Preprosto. In nato se preprosto zadovoljimo s preprostim, kot bi ne vedeli, česa smo sposobni.
Pesem nas lahko posrka vase podzavestno. Če pa se v odtujljivem iščemo, razmišljamo dokler ne razumemo. In ko nam podzavest ob branju pesmi vsili užitek, nas ta kasneje vabi k razmišljanju. Nasičen skupek vsega spodbuja (nasičeno) razmišljanje, osnovano na povezavah in sklepih, osnovano na metaforah, asonancah, ženski in moški rimi … Podobno razmišljanje je nujno potrebno v vsakdanjem svetu licemerja. Da bi razmišljali, moramo sicer vedeti dovolj, a s prvim tkemo tudi drugo - in obratno. Sosledje slednjih vodi v razumevanje, to pa je zmaga že samo po sebi. Čeravno je nadrealistično, da bi vsi mislili enako, se to očitno dogaja, dostikrat plitko mislečim. Zato je bolje pesniti. Bolje je pesniti kot biti stroj.
Pest besed, uspeh dogodka odmeva vse do državne in štajerske prestolnice, kjer so v prihodnje že napovedani podobni večeri poezije, združuje prostočasno druženje in zabavo z, vsaj po slovesu v družbi, resnejšim pesništvom. Dokaz, da za podoben dogodek obstaja zanimanje, da mladi pišejo, je neprecenljiv, in tokrat niči tezo o mladostniški nezainteresiranosti. Tudi zato, ker so organizatorji mladi. In ker še vedno verjamejo. Verjamejo, da ljudje pišejo in jih pri tem spodbujajo. Zato vabijo kogarkoli, čigar pisarije ždijo med štirimi zidovi, naj se predstavi v mistični kurilnici in soustvarja ter dograjuje mladinsko iniciativnost, ki poglablja vsesplošno samozavest. Naj verjame.Morda pa mladi vendarle nimamo tako majavega podstata.
Avtor: Blaž Lipar, GSŠRM Press
Fotografi: Jan Šuštar, Iztok Čebašek