Potep po Dolenjski, deželi Josipa Jurčiča
Literarna ekskurzija po poteh in zgodbah slovenskega pisatelja
Potep po Dolenjski, deželi Josipa Jurčiča
Jurčičeva literarna pot
Jurčičeva pot je pohodniška pešpot, poimenovana po pisatelju Josipu Jurčiču, ki poteka po hriboviti dolenjski pokrajini, od Višnje Gore, preko Jurčičeve Muljave, do vasi Krka. Dolga je okoli 15 kilometrov in predstavlja eno pomembnejših in bolj obiskanih literarnih poti na Slovenskem.
[caption id="attachment_13826" align="alignright" width="287"]
Nekdanja šola v Višnji Gori [/caption]
V torek, 29. maja 2018, smo se na raziskovanje Jurčičeve dežele odpravili tudi dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik. Pred šolo smo se v hladnem, a jasnem vremenu sprva zbrali in nato z avtobusom odhiteli proti izhodišču. Naše raziskovanje Jurčičeve Dolenjske se je pričelo že med vožnjo do Višnje Gore, srednjeveškega mesta, kjer se literarna pot prične. Med drugim smo ob interpretacijah, ki smo jih pripravili učenci, izvedeli, kako se je odvijala Jesenska noč med slovenskimi polharji, kakšne sodbe v Višnji Gori izrekajo kozlom in kakšno podobo predstavlja zgodba Višnjegorski polž. Nekaj zanimivih dejstev je bilo povedanih o bližnji Stični in tamkajšnjem samostanu, najstarejšem ohranjenem na Slovenskem, ki je s Stiškimi rokopisi igral ključno vlogo pri razvoju slovenskega jezika. Nenazadnje pa smo dodobra spoznali tudi samo Jurčičevo pot, katero je pisatelj v času obiskovanja osnovne šole prehodil v obe smeri. Polni novega znanja smo kaj hitro prispeli do Višnje Gore in takoj pričeli s hojo.
[caption id="attachment_13827" align="alignleft" width="310"]
Pobočje nad Višnjo Goro [/caption]
Vstop v hriboviti svet
Pot se je iz novega dela Višnje Gore hitro vzpela in nas pripeljala na vrh griča, kjer smo se po Mestnem trgu sprehodili skozi stari del mesta, mimo cerkve Svete Ane, mestne hiše in Valvazorjevega vodnjaka, dokler nismo prispeli do nekdanje osnovne šole ter nove in moderne krajevne pridobitve, obeležja Kranjski čebeli. Lepo vreme pa nas je vabilo naprej, zato smo se hitro zagnali v naslednji klanec, kjer nas je serpentinasta pot po pobočjih Starega gradu hitro pripeljala na greben – tu pa so nas takoj pozdravili prelepi pogledi na prostrano, hribovito in pomladno zeleno Dolenjsko.
Po vrhovih Dolenjske
Četudi nam je razgled jemal dih, smo vztrajno sopihali naprej in vrh manjše, gole planote dosegli pri Pristavi. S sonca smo se rade volje vrnili nazaj v gozd in po peščenem kolovozu, ponovno po grebenih gričev, nadaljevali pot proti Zavrtačam. Vseskozi je bilo lahko slišati pripovedi o nenavadnem Krjavlju, ki je celo presekal hudiča, ali pa druge, malce bolj resnične odlomke iz Jurčičevega Desetega brata, ki so jih za končni nastop na domačiji na Muljavi ponavljali naši sošolci. Zavrtače so bile tako v trenutku za nami, mi pa smo se od Hotela Polževo po poti žičnice že vzpenjali do najvišje točke Jurčičeve literarne poti. Vrh smo tako dosegli ob zgodovinski cerkvi Svetega Duha, kjer smo si na prav pomladni, rož in barv polni jasi, lahko vzeli nekaj minut počitka.
[caption id="attachment_13830" align="alignleft" width="341"]
Prostrana žitna polja pri Leščevju [/caption]
Spust je nedvomno hitrejši od vzpona
Odmor je, kot vedno, minil izredno hitro – kaj kmalu smo bili ponovno na nogah, ki so nas pri strmem spustu proti Malim Vrhem skoraj prehitevale, a se za njih ob ponovnem prelepem razgledu, in sicer na dolino reke Krke, nismo zmenili. Uspešno smo prečili več potočnih dolin, zlato rumenih pšeničnih polj in se na kratko ustavili ob cerkvi Janeza Krstnika, kjer so pokopani zadnji lastniki gradu Kravjek (Slemenice), nato pa smo po vijugasti poti skozi Leščevje in Oslica le dosegli Muljavo in Jurčičevo rojstno hišo.
Jurčičeva domačija in gledališče
[caption id="attachment_13823" align="alignright" width="372"]
Jurčičeva domačija [/caption]
Na izredno lepo obnovljeni domačiji smo si sprva ogledali kratek film o Jurčičevem življenju, nato pa smo si lahko po svoji volji ogledali še posamezne prostore Jurčičeve hiše in Krjavljeve koče. Naše popotovanje smo sklenili s predstavitvami in dialogi, ki so jih za nas pripravili sošolci - spremljali smo romantično srečanje Lovra in Manice, sovražno srečanje Marjana in Desetega brata, pa tudi druge Jurčičeve zgodbe, tako iz njegovega zgodnjega, kot tudi poznega obdobja. Zatem je sledilo še druženje in sprehod po Muljavi do gostišča pri Obrščaku, kjer pa nas je že čakal avtobus, ki nas je mimo Ivančne Gorice in Višnje Gore zapeljal nazaj do Kamnika.
[caption id="attachment_13822" align="alignnone" width="960"]
Navdušeni pohodniki na Jurčičevi domačiji [/caption]
Jurčičeva literarna pot in Jurčičeva domačija sta ena izmed lepših primerov lepote in dediščine, ki ju na Slovenskem premoremo - na njiju moramo biti silno ponosni, predvsem pa ju ohranjati še za naslednje rodove in generacije, da ju bodo lahko tudi v prihodnosti doživeli v vsej njuni čarobnosti in sijaju.
Potep po Dolenjski, deželi Josipa Jurčiča
Jurčičeva literarna pot
Jurčičeva pot je pohodniška pešpot, poimenovana po pisatelju Josipu Jurčiču, ki poteka po hriboviti dolenjski pokrajini, od Višnje Gore, preko Jurčičeve Muljave, do vasi Krka. Dolga je okoli 15 kilometrov in predstavlja eno pomembnejših in bolj obiskanih literarnih poti na Slovenskem.
[caption id="attachment_13826" align="alignright" width="287"]
Nekdanja šola v Višnji Gori [/caption]V torek, 29. maja 2018, smo se na raziskovanje Jurčičeve dežele odpravili tudi dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik. Pred šolo smo se v hladnem, a jasnem vremenu sprva zbrali in nato z avtobusom odhiteli proti izhodišču. Naše raziskovanje Jurčičeve Dolenjske se je pričelo že med vožnjo do Višnje Gore, srednjeveškega mesta, kjer se literarna pot prične. Med drugim smo ob interpretacijah, ki smo jih pripravili učenci, izvedeli, kako se je odvijala Jesenska noč med slovenskimi polharji, kakšne sodbe v Višnji Gori izrekajo kozlom in kakšno podobo predstavlja zgodba Višnjegorski polž. Nekaj zanimivih dejstev je bilo povedanih o bližnji Stični in tamkajšnjem samostanu, najstarejšem ohranjenem na Slovenskem, ki je s Stiškimi rokopisi igral ključno vlogo pri razvoju slovenskega jezika. Nenazadnje pa smo dodobra spoznali tudi samo Jurčičevo pot, katero je pisatelj v času obiskovanja osnovne šole prehodil v obe smeri. Polni novega znanja smo kaj hitro prispeli do Višnje Gore in takoj pričeli s hojo.
[caption id="attachment_13827" align="alignleft" width="310"]
Pobočje nad Višnjo Goro [/caption]Vstop v hriboviti svet
Pot se je iz novega dela Višnje Gore hitro vzpela in nas pripeljala na vrh griča, kjer smo se po Mestnem trgu sprehodili skozi stari del mesta, mimo cerkve Svete Ane, mestne hiše in Valvazorjevega vodnjaka, dokler nismo prispeli do nekdanje osnovne šole ter nove in moderne krajevne pridobitve, obeležja Kranjski čebeli. Lepo vreme pa nas je vabilo naprej, zato smo se hitro zagnali v naslednji klanec, kjer nas je serpentinasta pot po pobočjih Starega gradu hitro pripeljala na greben – tu pa so nas takoj pozdravili prelepi pogledi na prostrano, hribovito in pomladno zeleno Dolenjsko.
Po vrhovih Dolenjske
Četudi nam je razgled jemal dih, smo vztrajno sopihali naprej in vrh manjše, gole planote dosegli pri Pristavi. S sonca smo se rade volje vrnili nazaj v gozd in po peščenem kolovozu, ponovno po grebenih gričev, nadaljevali pot proti Zavrtačam. Vseskozi je bilo lahko slišati pripovedi o nenavadnem Krjavlju, ki je celo presekal hudiča, ali pa druge, malce bolj resnične odlomke iz Jurčičevega Desetega brata, ki so jih za končni nastop na domačiji na Muljavi ponavljali naši sošolci. Zavrtače so bile tako v trenutku za nami, mi pa smo se od Hotela Polževo po poti žičnice že vzpenjali do najvišje točke Jurčičeve literarne poti. Vrh smo tako dosegli ob zgodovinski cerkvi Svetega Duha, kjer smo si na prav pomladni, rož in barv polni jasi, lahko vzeli nekaj minut počitka.
[caption id="attachment_13830" align="alignleft" width="341"]
Prostrana žitna polja pri Leščevju [/caption]Spust je nedvomno hitrejši od vzpona
Odmor je, kot vedno, minil izredno hitro – kaj kmalu smo bili ponovno na nogah, ki so nas pri strmem spustu proti Malim Vrhem skoraj prehitevale, a se za njih ob ponovnem prelepem razgledu, in sicer na dolino reke Krke, nismo zmenili. Uspešno smo prečili več potočnih dolin, zlato rumenih pšeničnih polj in se na kratko ustavili ob cerkvi Janeza Krstnika, kjer so pokopani zadnji lastniki gradu Kravjek (Slemenice), nato pa smo po vijugasti poti skozi Leščevje in Oslica le dosegli Muljavo in Jurčičevo rojstno hišo.
Jurčičeva domačija in gledališče
[caption id="attachment_13823" align="alignright" width="372"]
Jurčičeva domačija [/caption]Na izredno lepo obnovljeni domačiji smo si sprva ogledali kratek film o Jurčičevem življenju, nato pa smo si lahko po svoji volji ogledali še posamezne prostore Jurčičeve hiše in Krjavljeve koče. Naše popotovanje smo sklenili s predstavitvami in dialogi, ki so jih za nas pripravili sošolci - spremljali smo romantično srečanje Lovra in Manice, sovražno srečanje Marjana in Desetega brata, pa tudi druge Jurčičeve zgodbe, tako iz njegovega zgodnjega, kot tudi poznega obdobja. Zatem je sledilo še druženje in sprehod po Muljavi do gostišča pri Obrščaku, kjer pa nas je že čakal avtobus, ki nas je mimo Ivančne Gorice in Višnje Gore zapeljal nazaj do Kamnika.
[caption id="attachment_13822" align="alignnone" width="960"]
Navdušeni pohodniki na Jurčičevi domačiji [/caption]Jurčičeva literarna pot in Jurčičeva domačija sta ena izmed lepših primerov lepote in dediščine, ki ju na Slovenskem premoremo - na njiju moramo biti silno ponosni, predvsem pa ju ohranjati še za naslednje rodove in generacije, da ju bodo lahko tudi v prihodnosti doživeli v vsej njuni čarobnosti in sijaju.
Aljaž Krevs, 2.a