Press v Dnevniku
S šolsko novinarsko ekipo GSŠRM Press smo sodelovali v projektu s časopisno hišo Dnevnik. Dodeljeni sta nam bili dve strani v številki, ki bo izšla jutri, v torek, 1. marca. Pisali smo o kulturi in ustvarjalnosti mladih, v obsežnih pripravah smo izvedli intervjuja z ravnateljico glasbene šole Kamnik, Nežo Gruden, ter slovenskim pisateljem, Ferijem Lainščkom, in raziskovalni pogovor z vodjo Kulturnega doma, Goranom Završnikom. Sočne podrobnosti vsebine si boste prebrali sami - dijaki ste lepo vabljeni, da prelistate časopisne strani med glavnimi odmori v šolski avli.
Pretekli četrtek, 25. februarja, smo se v družbi ravnatelja, g. Šemsa Mujanoviča odpravili v uredniško hišo Dnevnika v Ljubljano. Tam smo se dogovorili za postavitev članka; potrebno je bilo uskladiti besedilo z vsemi slikami, kar se na koncu sploh ni izkazalo za tako lahko delo. Toliko nekih standardnih in določenih norm, ki jih je treba upoštevati …
Spoznali smo notranje prostore in pokukali v zasebnost dela novinarjev. Z našo mentorico, urednico Sobotne priloge Dnevnika ter namestnikom urednika in nadzornikom dela kolektiva, kjer se ureja postavitev člankov, smo še malo poklepetali in se tako iz prve roke seznanili z realnostjo dela tega poklica. V novinarstvu ni stalnega delovnega časa, ki bi bil določen z nekim urnikom. Ne, tu ni pomembno, katerega smo, je danes nedelja ali morda praznik. Niti ne, koliko je ura. Čakaš, da se kaj zgodi. In potem pišeš. Gradivo se zbira cel dan, že zgodaj zjutraj “taglavni” v sejni sobi določijo in izberejo snov, o kateri se bo pisalo. Potem se novinarji razpršijo po terenu, nekateri se na lovu za podatki zakopljejo med knjige ali pa zastrmijo v računalniški ekran, medtem ko drugi klepetajo ob kavi za Ljubljanico. Vsak zase se trudi, napiše članek, ki potuje dalje pod sokolje oko lektorjev, že pozno zvečer pa se okoli postaviteljev drenja veliko število ljudi, ki vsak zase razlagajo, kako so si zamislili vizualno podobo svojega dela.
Končana zadeva se ponoči pošlje v tisk in že zjutraj lahko v kioskih, trafikah ali trgovinah kupimo sveže izvode, nemalo Slovencev svojega v roke prime že ob jutranji kavici. Novinarjem pa se zgodba ponovi. Res je, da vsakič drugačna in vsaka na svoj način zanimiva, a to na žalost ni poklic, v katerem bi imel možnost preveč uživati v svojem delu.
Nimaš časa uživati v svojem delu, ko pa je potrebno misliti že na naslednji dan. Zato, in pa skozi lastne izkušnje, ker sem spoznala, koliko truda je vloženega v en spisek besed, v en sam članek, ki ga bralci le bežno, pa vendar v podzavesti iščoč napake le preletijo; koliko energije, predvsem pa časa je dejansko potrebnega, če želimo ustavariti dober produkt - zato je potrebno ceniti vsako verodostojno vrstico, ki jo preberemo!
Mi pa smo vsi doživeli prijetno izkušnjo in zagnano, kot pravi novinarji, gledamo dalje ter se veselimo nadaljnjih izzivov!
Pretekli četrtek, 25. februarja, smo se v družbi ravnatelja, g. Šemsa Mujanoviča odpravili v uredniško hišo Dnevnika v Ljubljano. Tam smo se dogovorili za postavitev članka; potrebno je bilo uskladiti besedilo z vsemi slikami, kar se na koncu sploh ni izkazalo za tako lahko delo. Toliko nekih standardnih in določenih norm, ki jih je treba upoštevati …
Spoznali smo notranje prostore in pokukali v zasebnost dela novinarjev. Z našo mentorico, urednico Sobotne priloge Dnevnika ter namestnikom urednika in nadzornikom dela kolektiva, kjer se ureja postavitev člankov, smo še malo poklepetali in se tako iz prve roke seznanili z realnostjo dela tega poklica. V novinarstvu ni stalnega delovnega časa, ki bi bil določen z nekim urnikom. Ne, tu ni pomembno, katerega smo, je danes nedelja ali morda praznik. Niti ne, koliko je ura. Čakaš, da se kaj zgodi. In potem pišeš. Gradivo se zbira cel dan, že zgodaj zjutraj “taglavni” v sejni sobi določijo in izberejo snov, o kateri se bo pisalo. Potem se novinarji razpršijo po terenu, nekateri se na lovu za podatki zakopljejo med knjige ali pa zastrmijo v računalniški ekran, medtem ko drugi klepetajo ob kavi za Ljubljanico. Vsak zase se trudi, napiše članek, ki potuje dalje pod sokolje oko lektorjev, že pozno zvečer pa se okoli postaviteljev drenja veliko število ljudi, ki vsak zase razlagajo, kako so si zamislili vizualno podobo svojega dela.
Končana zadeva se ponoči pošlje v tisk in že zjutraj lahko v kioskih, trafikah ali trgovinah kupimo sveže izvode, nemalo Slovencev svojega v roke prime že ob jutranji kavici. Novinarjem pa se zgodba ponovi. Res je, da vsakič drugačna in vsaka na svoj način zanimiva, a to na žalost ni poklic, v katerem bi imel možnost preveč uživati v svojem delu.
Nimaš časa uživati v svojem delu, ko pa je potrebno misliti že na naslednji dan. Zato, in pa skozi lastne izkušnje, ker sem spoznala, koliko truda je vloženega v en spisek besed, v en sam članek, ki ga bralci le bežno, pa vendar v podzavesti iščoč napake le preletijo; koliko energije, predvsem pa časa je dejansko potrebnega, če želimo ustavariti dober produkt - zato je potrebno ceniti vsako verodostojno vrstico, ki jo preberemo!
Mi pa smo vsi doživeli prijetno izkušnjo in zagnano, kot pravi novinarji, gledamo dalje ter se veselimo nadaljnjih izzivov!
Avtor: Maja Toni, GSŠRM Press
Fotograf: Maša Kotnik, GSŠRM Press