Profesorica, ki ščiti pravice šibkih

Alenka Hladnik je profesorica na gimnaziji in Srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik. Njena prva ljubezen še iz najstniških let je filozofija, ki jo še danes, poleg drugih predmetov poučuje. Je aktivistka in rada podira predsodke. Pravi, da nekaj let pred penzijo prekipeva od različnih zamisli in da je živ dokaz, da starejši niso za »staro šaro«. Z veseljem sodeluje v ženskem šolskem kolektivu, kjer pravi, da so dovoljena prav vsa mnenja in nore ideje, ki jih nato s pridom uporabljajo tudi pri pouku. Dodaja: »Morda se vam bo to zdelo čudno, a po desetletjih izključno moških sodelavcev je žensko sodelovanje pravo odkritje.«

• Kako in kdaj se je začelo vaše sodelovanje z Amnesty International?

Leta se ne spomnim, a za AI vem že dolgo. V spominu mi je ostalo, da je vaše delavnice na šolo pripeljala profesorica Tatjana Brank Pečko, kolegica Mojca Krevs pa je v vzgojiteljskem programu pripravila veliko razstavo na temo otrokovih pravic. Kot šola smo nekako po naravni poti, bolj spontano kot načrtovano, tudi »padli« v Pišem za pravice. Samoumevno je bilo, da prispevamo nekaj apelov.

• Kaj menite o naši Šoli človekovih pravic? Kaj se vam zdi najbolj koristno in kje vidite prostor za izboljšave?

Vse dobro. Vsakič, ko sem kaj potrebovala v zvezi s človekovimi pravicami, sem to našla pri vas: pripravljeno učno uro, metodo, video, slikovno gradivo ali prijazno oblikovano in skrajšano deklaracijo [človekovih pravic], pripravljeno za natis. Naj omenim še lepo oblikovane plakate za Pišem za pravice, ki jih polepim po šoli. Nekateri so še zdaj nalepljeni in morda utrjujejo tradicijo pisanja. Plakat z drevesom človekovih pravic visi v naši filozofski učilnici številka 66.

Prepričana sem, da bo vaša Šola človekovih pravic olajšala veliko zadrego vsem nam po srednjih šolah, ki bomo morali naslednje leto sproti izumljati, kako 35 ur novega predmeta aktivno državljanstvo vključiti kot obvezne izbirne vsebine, tj. zunaj urnika. Predmet je bil zastavljen zelo resno, kakor bi imeli zanj na voljo 70 ur pouka, zdaj pa se moramo zadovoljiti s pičlimi 35 urami obvezne izbirne vsebine. Ampak bolje nekaj kot nič. Obenem se tudi nadejam, da boste šolam priskočili na pomoč pri izpeljavi prvega dela predmeta, ki se nanaša prav na človekove pravice.

• Kako se lotite vsakoletnega maratona pisanja apelov Pišem za pravice?

Preprosto, povabim kolegice in kolege k pisanju, da ugotovim, na koga lahko računam –  včasih nas je manj, včasih več – vse napotim na vašo spletno stran, da se poučijo, za koga bomo pisali, nato naročim plakate in gradivo pri vas, plakate polepim po šoli, povabim k pisanju preko ozvočenja in nato decembra pišemo. Hkrati vse povabim tudi k podpisu vaših peticij.

Človekove pravice so civilizacijska pridobitev, ki ščiti šibkejše. Vzgojena sem bila tako, da sem vedno na strani šibkejših, ne mislim samo na družinsko vzgojo, ampak tudi na otroške knjige. Moja generacija se je socializirala skozi Piko Nogavičko in Winetouja, ki usmerjata na stran šibkejšega, učita, da je treba ceniti pravičnost ter prijateljstvo in se zavzemati za mir. Te otroške vrednote sem nadgradila in poglobila s filozofijo. Danes se mi zavzemanje za človekove pravice zdi še zlasti pomembno zaradi vseprisotne digitalne tehnologije. Že zdaj ogroža našo individualnost in zasebnost, v prihodnosti pa bo najbrž kar z neposrednim nevronadzorom iz nas naredila kolektivne človeške mravlje, ki bodo ubogale oblast, marljivo delale in zapravljivo trošile. Zaradi takšnega fizičnega nadzora naših možganov bosta človeška avtonomija in kritično mišljenje nemogoča. Da, prihodnost vidim kot nočno moro, kot kombinacijo distopij Huxleyja in Orwella, Krasnega novega sveta in 1984.

• Katere vaše metode poučevanja imajo pri dijakih in dijakinjah najboljši odziv in bi jih priporočili tudi drugim učiteljem?

Učnih metod je veliko, nepregledno veliko in vsako obdobje ima svojo modo. Kot filozofinja prisegam na tradicionalne, ki učeče se aktivirajo skozi poglobljeno, analitično branje, tj. jih vpeljejo v dialog z besedilom, ki se mora zaključiti s pisanjem, tj. dialogom s samim sabo. Že prej sem omenjala nevarnosti IKT [informacijsko-komunikacijska tehnologija]. Da moj strah ni pretiran, dokazuje tudi to, da je med covidom mnogo otrok in mladincev povsem prenehalo brati. Tega niti ne skrivajo več, saj so v oddelkih postali nebralci večina. Ko zazvoni konec ure, takoj izvlečejo mobilne telefone in če je mogoče, jih prižgejo tudi med uro. Zdi se mi, kakor da nenehno živijo v Skinnerjevi kletki, v kateri jih mobi takoj nagradi, ko ga vključijo. Seveda vemo, da ne berejo člankov ali knjig na zaslončkih.

Pri pisanju apelov pa so ogroženi posamezniki, ki jim je skupno dobro mar, predstavljeni v kratkih zgodbah, ki pritegnejo k pisanju. Na koncu kariere že razmišljam v smeri, da bi morda morali čim več graditi na zgodbah, ne samo pri literaturi. Morda zgodbe lahko tekmujejo z IKT, s slikami, ki so požrle besede. Morda bi se morali vrniti v čas mitov. Ne vem, morda.

K razsvetljenskemu motu »Upaj si misliti!« dodajam »Upaj si delovati!«.

Pogovarjala se je Taja Premk (https://sola.amnesty.si/alenka-hladnik-intervju).