Proslava kulturnega praznika: konglomerat literarne in glasbene umetnosti
Prvi ponedeljek v svečanu. Meglen, zdrizast in precej pust dan. A avla Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik je v čast našemu največjemu pesniku nanj postala pisano svetišče poezije. Dijaki so tako že šesto leto z mentoricama prof. slovenščine Vesno Fabjan in Ivo Ciglar ter profesorjem Maticem Smolnikarjem pripravili kakovosten recital, ki pa bi mu njegovo polnost in domišljenost s takim poimenovanjem vzeli – prireditev namreč ni bila le običajen recital, ampak pretanjeno oblikovan klobčič različnih tipov umetnosti. Tega bi bolj pravilno tako lahko imenovali kar konglomerat dramatizacij pesmi in glasbenih vložkov.
Balade in romance. Starodavne pesniške oblike, ki so zaradi vedno nove tesnobe človeškega bivanja klasične. Ob njih se je pokazal skrbno premišljen namen dogodka, saj smo dijaki besedila, ki so bila predstavljena (Lepa Vida, Zimska romanca, Povodni mož …), spoznali že v šoli in smo tako lahko uživali, ko so bila iztrgana oklepu papirja in so oživela pred nami.
Njihovo sosledje je tvorilo pravcato smiselno sestavljeno dramatsko zasnovo, v kateri se je med posameznimi deli pretapljala še glasba. Ankina (Ana Hafner) želja po bližini doma, ki ji odgovori le hladni potok, se je stopnjevala z neuslišanim hrepenenjem Lepe Vide (Ema Osolnik), se bližala vrhu z Aškerčevo Zimsko romanco, v kateri je zaman bridko prosil oče-berač (Blaž Lipar), vrh pa dosegla s Povodnim možem (Blaž Lipar), ki se je z Urško (Ana Hafner) odvrtel med valove. Bolečina, izhajajoča iz hrepenenja po domu, se je tako pretakala v srčno bol, eksistencialno krizo in dosegla vrh v energijsko nabiti smrti, ki jo je dokaj hitro katarzično ohladila vez med preteklim in sedanjim – pesem Pavle Zabret, moderna balada Grobar. S to pesmijo je tudi dogajanje, odvijajoče se v teh starih pesniških oblikah, ki se zdi skoraj mitično, dobilo svoj aktualiziran temačen odsev.
Poleg omenjenih dijakov so recitirali tudi Monika Baraga (kraljica v Lepi vidi), Gregor Kukovič in Monika Smolnikar. Prav tako pa so imeli nastopajoči tudi dobro tehnično zaledje, ki so ga predstavljali Anže Trstenjak, Božo Petrič, Domen Rebol in asistent naravoslovja Marko Strehar. Zahvala za tehnično opremo, ki je omogočila izvedbo proslave, gre tehnični ekipi mladinskega centra Kotlovnica.
Čeprav so imeli pripravljavci predstave na voljo le nekaj scenskih elementov, so te s pridom izkoristili, pri tem pa vseeno uspeli ohraniti pozornost na Besedi. Scena je bila tako minimalistična, a premišljena. Ena izmed bolj domiselnih potez je bilo prav gotovo senčno gledališče, ki so ga uporabili pri dramatizaciji pesmi Povodni mož. Pesem je bila izmed vseh tudi najbolj dovršena kljub tehnični zahtevnosti – hitrem, spremenljivem dogajanju, urno menjajočem se dialogu in bolj kompleksni postavitvi na odru zaradi različnih prizorišč.
Vzporedno k recitacijam je vzdušje dograjevala tudi glasba, za katero je poskrbel tretji mentor, uveljavljeni notopisec Matic Smolnikar, ki je uglasbil muzikal angleške dramske skupine The Immortals. Proslavo je otvoril Tine Zajc z Zdravljico, pozneje pa so kot solisti nastopili on, Teja Poljanšek, Manca Kepic in Tjaša Rems, na kitarah pa sta jih spremljala Matej Omahna in Blaž Grünfeld. Nastopil je tudi trio v sestavi Suzana Kociper, Ana Kovačič in Matic Smolnikar (nadomeščal Matija Kovačiča), zbor (Eva Kožlakar, Lucija Osolnik, Lara Prezelj, Tinkara Vrhovnik, Teja Poljanšek, Tjaša Rauter, Suzana Kociper, Ana Kovačič, Manca Kepic, Tjaša Rems), ki je spremljal soliste, in kvartet flavtistk (Ana Berwanger, Ana Medved, Urška Komatar, Valentina Škufca). Zaradi velike količine in kakovosti pesnikov na šoli in prav tako nadarjenih glasbenikov bo morda naslednji korak prav popolna sinteza slednjih umetnostnih prvin. Pustil se bom presenetiti.
Proslava je tako dobro ujela podobo temačnega, žalostnega in koprnečega sveta, ki ga slikajo romance in balade, tematiko pa je tudi aktualizirala s pesmijo dijakinje. Za prikazom se je več kot očitno skrivalo ogromno dela, samoiniciative in truda (dijaki so se z mentorji nanjo pripravljali že od oktobra, vse pesmi pa so znali na pamet), ki so sedaj poplačani. Dogodek, ki so ga pripravili, bi zaradi njegove domišljene zgradbe, gorečnosti mladih in sporočila, ki je namenjeno najširšemu občinstvu in ne samo ljubiteljem poezije, prav lahko umestili vsaj na oder kamniškega Doma kulture.
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
![]()
Balade in romance. Starodavne pesniške oblike, ki so zaradi vedno nove tesnobe človeškega bivanja klasične. Ob njih se je pokazal skrbno premišljen namen dogodka, saj smo dijaki besedila, ki so bila predstavljena (Lepa Vida, Zimska romanca, Povodni mož …), spoznali že v šoli in smo tako lahko uživali, ko so bila iztrgana oklepu papirja in so oživela pred nami.
Njihovo sosledje je tvorilo pravcato smiselno sestavljeno dramatsko zasnovo, v kateri se je med posameznimi deli pretapljala še glasba. Ankina (Ana Hafner) želja po bližini doma, ki ji odgovori le hladni potok, se je stopnjevala z neuslišanim hrepenenjem Lepe Vide (Ema Osolnik), se bližala vrhu z Aškerčevo Zimsko romanco, v kateri je zaman bridko prosil oče-berač (Blaž Lipar), vrh pa dosegla s Povodnim možem (Blaž Lipar), ki se je z Urško (Ana Hafner) odvrtel med valove. Bolečina, izhajajoča iz hrepenenja po domu, se je tako pretakala v srčno bol, eksistencialno krizo in dosegla vrh v energijsko nabiti smrti, ki jo je dokaj hitro katarzično ohladila vez med preteklim in sedanjim – pesem Pavle Zabret, moderna balada Grobar. S to pesmijo je tudi dogajanje, odvijajoče se v teh starih pesniških oblikah, ki se zdi skoraj mitično, dobilo svoj aktualiziran temačen odsev.
Poleg omenjenih dijakov so recitirali tudi Monika Baraga (kraljica v Lepi vidi), Gregor Kukovič in Monika Smolnikar. Prav tako pa so imeli nastopajoči tudi dobro tehnično zaledje, ki so ga predstavljali Anže Trstenjak, Božo Petrič, Domen Rebol in asistent naravoslovja Marko Strehar. Zahvala za tehnično opremo, ki je omogočila izvedbo proslave, gre tehnični ekipi mladinskega centra Kotlovnica.
Čeprav so imeli pripravljavci predstave na voljo le nekaj scenskih elementov, so te s pridom izkoristili, pri tem pa vseeno uspeli ohraniti pozornost na Besedi. Scena je bila tako minimalistična, a premišljena. Ena izmed bolj domiselnih potez je bilo prav gotovo senčno gledališče, ki so ga uporabili pri dramatizaciji pesmi Povodni mož. Pesem je bila izmed vseh tudi najbolj dovršena kljub tehnični zahtevnosti – hitrem, spremenljivem dogajanju, urno menjajočem se dialogu in bolj kompleksni postavitvi na odru zaradi različnih prizorišč.
Vzporedno k recitacijam je vzdušje dograjevala tudi glasba, za katero je poskrbel tretji mentor, uveljavljeni notopisec Matic Smolnikar, ki je uglasbil muzikal angleške dramske skupine The Immortals. Proslavo je otvoril Tine Zajc z Zdravljico, pozneje pa so kot solisti nastopili on, Teja Poljanšek, Manca Kepic in Tjaša Rems, na kitarah pa sta jih spremljala Matej Omahna in Blaž Grünfeld. Nastopil je tudi trio v sestavi Suzana Kociper, Ana Kovačič in Matic Smolnikar (nadomeščal Matija Kovačiča), zbor (Eva Kožlakar, Lucija Osolnik, Lara Prezelj, Tinkara Vrhovnik, Teja Poljanšek, Tjaša Rauter, Suzana Kociper, Ana Kovačič, Manca Kepic, Tjaša Rems), ki je spremljal soliste, in kvartet flavtistk (Ana Berwanger, Ana Medved, Urška Komatar, Valentina Škufca). Zaradi velike količine in kakovosti pesnikov na šoli in prav tako nadarjenih glasbenikov bo morda naslednji korak prav popolna sinteza slednjih umetnostnih prvin. Pustil se bom presenetiti.
Proslava je tako dobro ujela podobo temačnega, žalostnega in koprnečega sveta, ki ga slikajo romance in balade, tematiko pa je tudi aktualizirala s pesmijo dijakinje. Za prikazom se je več kot očitno skrivalo ogromno dela, samoiniciative in truda (dijaki so se z mentorji nanjo pripravljali že od oktobra, vse pesmi pa so znali na pamet), ki so sedaj poplačani. Dogodek, ki so ga pripravili, bi zaradi njegove domišljene zgradbe, gorečnosti mladih in sporočila, ki je namenjeno najširšemu občinstvu in ne samo ljubiteljem poezije, prav lahko umestili vsaj na oder kamniškega Doma kulture.
Avtor: Gašper Tonin, GSŠRM Press
Fotograf: Jan Demšar, GSŠRM Press