Prvošolci so obiskali Tržaško
V četrtek, 17. maja, smo se dijaki 1.a s tremi »dodatki« iz 1. č. podali na pot proti Tržaški.
Okrog pol desetih smo prispeli do prve točke, kjer smo si ogledali kraško hišo s pravo staro kuhinjo, sobami in hlevom.
Po skupinskem fotografiranju smo se povzpeli še do cerkvice v bližnjem Taboru, kjer nas je ujel dež,
naši dežniki pa so žal počivali v avtobusu. Vsi mokri smo se nato odpravili proti Rižarni in si ogledali temnejšo plat Trsta. Med 2. svetovno vojno je bilo v Rižarni namreč koncentracijsko taborišče, kjer je ugasnilo življenje okoli 5000 ljudi, med njimi tudi Slovencev. Sledila je pot do tržaškega Narodnega doma in trga Ponte rosso,kjer smo se za dobro uro razšli in si vsak po svoje privoščili malico.
Znova skupaj smo se peš odpravili proti pomolu, Tržačani ga imenujejo "Molo San Carlo", kjer smo slišali nekaj kratkih recitalov znanih svetovnih pesnikov, ki so na Tržaškem delovali ali ga opevali.
V gradu Miramar, ki je bil naša naslednja postaja, smo z odprtimi usti občudovali notranjost gradu in velikanski park s toliko različnimi vrstami dreves, da smo se res lahko le čudili.
Čakal nas je še Rilkejeva pot, kjer smo slišali še nekaj pesmi, nato smo se odpravili proti izvirom reke Timave, ki je bila tudi naša zadnja postaja.
Prijazen in zabaven vodič nam je popestril ogledovanje lepot (ne)znanega zamejstva, ki smo si jih ogledali vse lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.
Okrog pol desetih smo prispeli do prve točke, kjer smo si ogledali kraško hišo s pravo staro kuhinjo, sobami in hlevom.
Po skupinskem fotografiranju smo se povzpeli še do cerkvice v bližnjem Taboru, kjer nas je ujel dež,
naši dežniki pa so žal počivali v avtobusu. Vsi mokri smo se nato odpravili proti Rižarni in si ogledali temnejšo plat Trsta. Med 2. svetovno vojno je bilo v Rižarni namreč koncentracijsko taborišče, kjer je ugasnilo življenje okoli 5000 ljudi, med njimi tudi Slovencev. Sledila je pot do tržaškega Narodnega doma in trga Ponte rosso,kjer smo se za dobro uro razšli in si vsak po svoje privoščili malico.Znova skupaj smo se peš odpravili proti pomolu, Tržačani ga imenujejo "Molo San Carlo", kjer smo slišali nekaj kratkih recitalov znanih svetovnih pesnikov, ki so na Tržaškem delovali ali ga opevali.
V gradu Miramar, ki je bil naša naslednja postaja, smo z odprtimi usti občudovali notranjost gradu in velikanski park s toliko različnimi vrstami dreves, da smo se res lahko le čudili.
Čakal nas je še Rilkejeva pot, kjer smo slišali še nekaj pesmi, nato smo se odpravili proti izvirom reke Timave, ki je bila tudi naša zadnja postaja.
Prijazen in zabaven vodič nam je popestril ogledovanje lepot (ne)znanega zamejstva, ki smo si jih ogledali vse lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.