VOJANOV

                                                                                      VOJANOV

                                                         generalu Maistru in njegovim borcem v spomin

 

Postavíte se v stran,

die Waffen legt an.

Mirno. Generalu Maistru pozdrav!

 

Avstrijski orel je letel preblizu sonca—

in padel kot pepel nazaj na Zemljo.

Sedaj je naš moment vstaje,

sedaj naj naše sonce zagori.

Uprite si oči na našo mejo,

nesíte naše sonce tja počez.

Bratje — naprej!

 

Obrnite se v marš!

Orožje na ramena!

Naj nič ne ustavi našega plamena!

            Leva

            desna

            leva!

 

* * *

 

Jutranje sonce po nebu se giblje,

vsake rosice obsije s svetlobo,

da ni jim pomôči.

 

Meglice po reki zaplujejo,

sapice v gozdu

veje pretegnejo,

 

sedaj si pa ti

Rudolf

            po imenu,

Vojanov

            tako te kličejo.

Kako ti je ime, kako te kličejo,

to ni pomembno.

Kdo si in kaj si,

to ni pomembno.

Kaj boš storil

                        in kje bo tvoja roka zapustila svoj vtis,

to je večnega pomena.

Po svoje boš prispeval

k pogonu kolesa sveta,

utrujen tega dela

boš pa legel in zaspal.

 

Kaj boš storil —

po svoje tudi to ne bo pomembno.

Pomembno bo —

            da boš storil.

 

Sonce smejoče po nebu se giblje.

 

Morda se pa sonce presvetlo potika

po nebu, da bombam uide in krogel se reši.

Spodaj obsije

            more morja

            trupla trohneča

            tekočo še kri

            in žive mrliče

            ki sami si skopljejo grob

            da tuje mrliče spravijo v svoje.

Kje najde kdo smisel v tem?

V vojaški vrtinec ujeti ljudje

                                   in rodovi

                                   in narodi

Zgubijo se, trčijo,

                        utapljajo.

Kdo sploh še misli na narod v teh časih?

Kdo najde v sebi veselja, da poje si narodno pesem,

ko mu cerkveni zvonovi so vzeti

            in hrana na mizi je vzeta

                        in otroci so vzeti

                                   in smrt — ostane.

Borijo se oni in drugi,

ker boriti se morajo

za ono in drugo.

Ko z vrha povejo,

da se jim ni treba več bojevati,

odnehajo

in poberejo svoje mrtve s polja.

 

Vojne je konec, čas zdaj,

da se usedemo vsi,

se spravdamo,

od koga je kaj.

 

Epoleta je sedela ob epoleti v temni sobi

in nemški oficir je dajal vsem ukaze,

da naj zavoljo Nemške Avstrije si vzamejo

še vse, kar je od južne Štajerske ostalo,

nakar nastopi Maister:

            Ne strinjam se z ukazi

            in Maribor postavljam

            pod svoje si povelje

            in svoje vse rojake

            pozivam naj prestop’jo,

            med moje vrste stop’jo.

Stopili so — v Maribor so se podali,

nemškutarski Schutzwehr pregnali,

zdaj ídejo bratje naprej:

            leva

            desna

            leva!

 

DRŽAVLJANI, JUGOSLOVANI!

Konec je vojske.

                                   Dobilo smo novo, prosto in čvrsto

                                                                                              domovino Jugoslavijo.

S tem pa še ni konec težav …

                        Naša sveta dolžnost,

                                                           da branimo svojo domovino.

Zglasiti se morajo

                                   BREZ IZJEME VSI!

Prometne zapreke

                                   ne oprostijo nikogar.

! Kdor tega ukaza ne uboga,

                                               smatrali ga bomo dezerterjem,

                                               bo po starih naših postavah, kot izdajalec domovine

                                                                                                          najstrožje kaznovan!

Maribor, 9. listopada 1918

 

                                                                                              GENERAL   MAISTER

 

Le koliko se mož je tam zglasilo?

In koliko obrazov je v pozabo šlo?

Kaj pravzaprav si ti,

                                   Rudolf Maister?

Napoleon že nisi, niti nisi

moderni Aleksander na Slovenskem.

A kot Napoleon in Aleksander

bi tudi ti ostal prav nič brez svojih

utrujenih vojščakov domoljubnih,

ki so s teboj delili narodno zavest.

Ko ti ne bil bi, bi nemara drug

ostal in se boril na tvojem mestu.

Ko ne bi bil rojen na Kranjski zemlji,

ko bi rodil se Nemcem onstran meje,

kako tedaj postal bi naš heroj?

Nemara bi celo na Maribor

se spravil — s cesarjeve strani

                                   kot Rudolf Meister.

 

Le človek si,

nič drugega ne moreš biti.

Človek si ujet v svetu

in le do neke mere ga prijemaš.

Kakšna je severna meja

v neskončni knjigi zgodovine?

Kaj je vse

v neskončni knjigi zgodovine?

A vendar se vedeš, kot vesti se znaš.

Nimaš izbire, vsi smo ujeti,

da le-to storimo, kar stóriti smo dolžni.

Vse stvari se gibljejo okoli nas,

nihče ne ve, kako in zakaj.

Za ene boš zlodej, za druge heroj.

Vse sodbe

sodijo v preteklost.

Trenutek je onstran

dobrega in zlega.

Naglej se okoli:

 

V daljnem Petro-Leningradu,

krvava rdeča zastava visi

in v poljih gorja se pretaka

rdeča in bela Rusova kri.

Po štrasah berlinskih

vsem se mudi,

            Freikorps v juriš,

            delavci v stavko.

Tečejo, dirjajo

            sin proti očetu,

            mož proti ženi

tečejo vsi,

            rdeči in črni

            in beli in modri,

            zeleni, rumeni,

            krvavi, nobeni.

Generalštab beži,

Ludendorff se skriva,

medtem ko v Parizu možje črno-beli

že zbirajo se v versajskih dvoranah,

            pozdrave izmenjajo,

            papirje pripravijo,

            cigare prižgejo in dela se lotijo.

Nad karto evropsko

s peresom, ravnilom bedijo

in tuhtajo,

kje bolje

bi črte na prtu

in meje na zemlji

služile stabilnosti

nove Evrope.

            Alzacija-Lorena, to gre k Francozom;

                        kolonij ne rabijo več.

            Habsburška posest gre naj narodom,

                        ki gonijo plug po tej zemlji.

            Koroška? Prepozno je že,

                        nje lotimo se po slastni večerji.

 

* * *

 

Kocka je padla na mejo slovensko.

A kaj je meja?

In kaj narod?

                        Le meja sigurno ni.

In ali je važno:

                        slovenska manjšina v avstrijski državi —

                        avstrijska manjšina v slovenski državi?

Kaj komu mar? In kaj mar vprašanje?

Kaj mar nam,

                        kaj smo

                                      in kje.

Menda slovenski narod

že ni tako nemočen,

da strah ga je mejnikov.

Zakaj se bi hoteli zbrati

za neko črto zemeljsko?

Smo se osvobodili,

da nove si okove

                        kujemo?

Svoboda je prišla,

            razglásite povsod,

svoboda je prišla,

            vse lebdi v zraku,

svoboda je prišla,

            svoboda meje in duha —

ne zrimo torej v preteklost,

ne vračajmo se v temo presnovljeno,

razdrimo vse okove,

meje in telesa pa pustimo,

da duše naše smejo poleteti,

zavoljo naroda človeka,

                                       človeškega naroda.

A svet ni duh, temveč materija

in kot materija se obnaša.

Mejniki ostanejo, obstanejo,

kakršni so, nihče pa ne vidi čeznje.

            Kocka je padla na mejo slovensko.

 

Zdaj gledaš že starec

na bitke pretekle.

 

Zvonovi spet bijejo,

            kot bili so nekoč.

A v Triglavu ognji gore —

            vojna nova pride našo pot.

 

Jutranje sonce se giblje po nebu,

nobena rosica ne more se upreti,

vsaka posamezna mora izpareti.

 

Navihano sonce se giblje po nebu,

vstaja in pada kot vsa zgodovina,

na koncu se vrne, zahaja za goro.

 

Sonce za sabo

senco pusti,

mnogo se hudega

v senci rodi.

 

Pridi in poglej!

 

Kolesje topovja se gázi po blatu gora,

kavali germanski si brusijo sablje gorja,

pehota udarja z usnjenimi škornji v tla

in bije po bobnu vojaškem z ostanki duha.

 

Der Mensch muß untergehen;

Die Menschheit bleibt …

 

Zdaj tiho se ulezi nazaj v blazino,

še zadnjič opri si oči na Planino,

            opravil si svoje poslanstvo,

            prepusti, da drugi prevzamejo boj.

Umiri si svoje telo (nobena te sodba zdaj več ne zadane),

zapri si oči in odsanjaj se pred svetom trudne veličine,

                        —Mirno. Generalu Maistru slovo.—

potapljaš se rosica v morje zgodovine.

 

 

                                                                                    B.S.