Vsak je svoje sreče 40-odstoten kovač
Pod našo šolsko streho je poleg mladine še sto zaposlenih. Večina se jih seveda ukvarja z dijaki in poukom, a skoraj tretjina tukaj zaposlenih maistrov opravlja najrazličnejša druga dela. Kakor koli - vsem je skupna želja po dobrem razumevanju, zadovoljstvu in sreči, zato je bila delavnica, ki smo je bili deležni v predpočitniškem tednu, vsem pisana na kožo.
Kaj lahko narediš sam za svojo srečo in zadovoljstvo, smo se spraševali, kako vidimo druge in oni nas, kako naj komuniciramo, če ne želimo zapasti v utečene vzorce, ki pogosto pripeljejo do še večjih zapletov in mnenjskih zabetoniranosti, kako moje delo, uspehi in težave v službi vplivajo na privatno življenje in nasprotno, koliko doma prinesemo vsak dan s seboj in, kar je najpomembnejše – kako lahko izboljšamo svoje zadovoljstvo, da se ga bo nalezla tudi domača in službena okolica? Vse to ob predstavljenih dejstvih, da genetika na naše zadovoljstvo menda vpliva le 50-odstotno, okolje 10, za debelih 40 odstotkov pa smo čarovniki sami.
Ena izmed rešitev se sliši enostavna – treba se je poslušati, odpreti ušesa zase in za druge. Kako enostavno je to, najbolje ve vsak sam, še najbolj takrat, ko gre vse narobe, ko ne znamo biti nevtralni, se umiriti in prizemljeno presoditi, kaj, kako in kdo … Z izkušnjami in leti pa je vse skupaj še bolj otrdelo, težje se premaknemo iz navajenega komunikacijskega vzorca. Prav to naj bi bila točka izziva, trenutek, v katerem zaženemo svojo radovednost in z zanimanjem pogledamo na naše in drugega dogajanje.
Tri šolske ure so minile v dinamičnem prepletu spoznanj in dejstev, humorja in brskanja po samem sebi, da bi, kot nas je k akciji bodrila predavateljica, čim bolj aktivirali svojo radovednost ter s tem po korakih trli komunikacijske kalcinacije, ki se nabirajo z leti.
Delavnico je vodila psihologinja Mia Bone, ki nas je z vedrino in hudomušnostjo vešče vodila skozi razmišljanja in spoznanja, s svojo temperamentno odzivnostjo pa tudi prekaljenim profesorskim mačkom pripravila učinkovito učno uro. Oziroma tri, ki bi jih nekateri celo še podaljšali [awesome_icon icon="fa-smile-o" icon_size="fa-lg"]
Pa še namigi, ki smo jih dobili v prid boljšemu razumevanju: pomaga, če se pogosteje izognemo besedam zakaj, ampak in problem, da stvar sprejmemo, rabimo vsaj 24 ponovitev, da nam pa zleze pod kožo, vsaj 100 dni prakticiranja.
Zanimivo? Seveda! In lahko se veselimo srečnega konca kot pri Maji in Anji 13. 4. ob 16.30 [awesome_icon icon="fa-smile-o" icon_size="fa-lg"]
Kaj lahko narediš sam za svojo srečo in zadovoljstvo, smo se spraševali, kako vidimo druge in oni nas, kako naj komuniciramo, če ne želimo zapasti v utečene vzorce, ki pogosto pripeljejo do še večjih zapletov in mnenjskih zabetoniranosti, kako moje delo, uspehi in težave v službi vplivajo na privatno življenje in nasprotno, koliko doma prinesemo vsak dan s seboj in, kar je najpomembnejše – kako lahko izboljšamo svoje zadovoljstvo, da se ga bo nalezla tudi domača in službena okolica? Vse to ob predstavljenih dejstvih, da genetika na naše zadovoljstvo menda vpliva le 50-odstotno, okolje 10, za debelih 40 odstotkov pa smo čarovniki sami.
Ena izmed rešitev se sliši enostavna – treba se je poslušati, odpreti ušesa zase in za druge. Kako enostavno je to, najbolje ve vsak sam, še najbolj takrat, ko gre vse narobe, ko ne znamo biti nevtralni, se umiriti in prizemljeno presoditi, kaj, kako in kdo … Z izkušnjami in leti pa je vse skupaj še bolj otrdelo, težje se premaknemo iz navajenega komunikacijskega vzorca. Prav to naj bi bila točka izziva, trenutek, v katerem zaženemo svojo radovednost in z zanimanjem pogledamo na naše in drugega dogajanje.
Tri šolske ure so minile v dinamičnem prepletu spoznanj in dejstev, humorja in brskanja po samem sebi, da bi, kot nas je k akciji bodrila predavateljica, čim bolj aktivirali svojo radovednost ter s tem po korakih trli komunikacijske kalcinacije, ki se nabirajo z leti.
Delavnico je vodila psihologinja Mia Bone, ki nas je z vedrino in hudomušnostjo vešče vodila skozi razmišljanja in spoznanja, s svojo temperamentno odzivnostjo pa tudi prekaljenim profesorskim mačkom pripravila učinkovito učno uro. Oziroma tri, ki bi jih nekateri celo še podaljšali [awesome_icon icon="fa-smile-o" icon_size="fa-lg"]
Pa še namigi, ki smo jih dobili v prid boljšemu razumevanju: pomaga, če se pogosteje izognemo besedam zakaj, ampak in problem, da stvar sprejmemo, rabimo vsaj 24 ponovitev, da nam pa zleze pod kožo, vsaj 100 dni prakticiranja.
Zanimivo? Seveda! In lahko se veselimo srečnega konca kot pri Maji in Anji 13. 4. ob 16.30 [awesome_icon icon="fa-smile-o" icon_size="fa-lg"]