23. november– dan Rudolfa Maistra
Na današnji dan leta 1918 je general Rudolf Maister s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil. Zaradi tega pomembnega dejanja za slovenstvo je 23. november v samostojni Sloveniji postal državni praznik – dan Rudolfa Maistra.
Borec za severno mejo, general Rudolf Maister, s pesniškim imenom Vojanov, sodi med najopaznejše slovenske osebnosti 20. stoletja. S svojim pogumnim dejanjem je ob koncu prve svetovne vojne, po razpadu avstro-ogrske monarhije, najprej v Mariboru, nato pa tudi na širšem štajerskem področju uveljavil ljudsko voljo in dosegel, da je velik del slovenskega narodnostnega in govornega področja Štajerske in Koroške prišel pod slovensko oziroma takrat jugoslovansko upravo.
Rodilse je 29. marca 1874 v Kamniku. Ko je bil star 13 let mu je umrl oče in po njegovi smrti je zanj skrbel stric Lovrenc, ki ga je navdušil za vojaški poklic.
Leta 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal domobransko kadetnico. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. Medtem je v Ljubljani obiskoval jahalno šolo za pehotne častnike in jo uspešno končal.
Kot častnik je služboval in spoznaval različne kraje ter dežele Avstro-Ogrske monarhije, kar mu je koristilo pri bojih za severno mejo ter pri določitvi meje z Avstrijo in Italijo. Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marijo Stergar (Marico Stergarjevo), hčerjo znanega ljubljanskega zdravnika.
»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«
Še tisti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo.Upravo na slovenskem Štajerskem je prevzel Narodni svet, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv general. General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo in kmalu zbral 4000 mož. 20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj razorožil nemško varnostno stražo in s prostovoljci nadaljeval zasedbo slovenskega ozemljado meje, ki je danes državna meja med Slovenijo in Avstrijo na Štajerskem.
Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla. Na Uncu pri Rakeku je generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami je 26. julija 1934 umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je v Ljubljani in Celju poklonila velika množica ljudi.
Rudolf Maister Vojanovni bil le general, ampak tudi slikar, bibliofil in pesnik. Svoje pesmi je izdal dveh pesniških zbirkah: Poezije in Kitica mojih.
Ena njegovih pesmi iz Kitice mojih je:
NAŠI MEJNIKI
Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli z desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se ko strela do mej zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše - vaš dan.
Bratje stražarji – pozdravljeni!
Borec za severno mejo, general Rudolf Maister, s pesniškim imenom Vojanov, sodi med najopaznejše slovenske osebnosti 20. stoletja. S svojim pogumnim dejanjem je ob koncu prve svetovne vojne, po razpadu avstro-ogrske monarhije, najprej v Mariboru, nato pa tudi na širšem štajerskem področju uveljavil ljudsko voljo in dosegel, da je velik del slovenskega narodnostnega in govornega področja Štajerske in Koroške prišel pod slovensko oziroma takrat jugoslovansko upravo.
Rodilse je 29. marca 1874 v Kamniku. Ko je bil star 13 let mu je umrl oče in po njegovi smrti je zanj skrbel stric Lovrenc, ki ga je navdušil za vojaški poklic.
Leta 1894 je Rudolf Maister na Dunaju končal domobransko kadetnico. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v Ljubljani, 1. oktobra 1894 pa v pehotni polk v Celovcu. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. Medtem je v Ljubljani obiskoval jahalno šolo za pehotne častnike in jo uspešno končal.
Kot častnik je služboval in spoznaval različne kraje ter dežele Avstro-Ogrske monarhije, kar mu je koristilo pri bojih za severno mejo ter pri določitvi meje z Avstrijo in Italijo. Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marijo Stergar (Marico Stergarjevo), hčerjo znanega ljubljanskega zdravnika.
- decembra 1914 so premestili Maistra v Maribor, kjer je služboval do 8. marca 1917, ko so ga premestili v Gradec; tam je bil povišan v majorja. Vrnil se je v Maribor, kjer so ga 1. julija 1917 imenovali za stalnega poveljnika poveljstva. Tu je ostal do razpada dvojne monarhije.
- oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. 1. novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil:
»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«
Še tisti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo vojaško oblastjo.Upravo na slovenskem Štajerskem je prevzel Narodni svet, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv general. General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo in kmalu zbral 4000 mož. 20. novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj razorožil nemško varnostno stražo in s prostovoljci nadaljeval zasedbo slovenskega ozemljado meje, ki je danes državna meja med Slovenijo in Avstrijo na Štajerskem.
Leta 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla. Na Uncu pri Rakeku je generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami je 26. julija 1934 umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je v Ljubljani in Celju poklonila velika množica ljudi.
Rudolf Maister Vojanovni bil le general, ampak tudi slikar, bibliofil in pesnik. Svoje pesmi je izdal dveh pesniških zbirkah: Poezije in Kitica mojih.
Ena njegovih pesmi iz Kitice mojih je:
NAŠI MEJNIKI
Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli z desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se ko strela do mej zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše - vaš dan.
Bratje stražarji – pozdravljeni!