Metoda učenja, s katero naučenega ne bomo pozabili

METODA UČENJA, S KATERO NAUČENEGA NE BOMO POZABILI

(Radovljica, 8. november 2021)

15. delovno srečanje razvojne in implementacijskih šol se je pri radovljiških gostiteljih začelo z jesenskim kulinaričnim pozdravom, ki je še okrepil veselje srečanja v živo.

Po prijetnem sladko-slanem analognem uvodu smo prešli na bolj digitalno pot, ki nas je znova popeljala v neskončnost možnosti, ki povezujejo znanja, ljudi in priložnosti. Na svojem pomenu in hitrosti razvoja so še dodatno pridobile zlasti v kovidnem času, ki je svet vrgel z racionalnih in čustvenih osi, komunikacija mestoma ves čas spominja na zvezdne steze, a prav tudi zato se življenje v šoli odvija naprej. Slabosti in prednosti korenitega preobrata bomo sicer ocenjevali in občutili v prihodnosti, za obstoj trenutnega šolskega vsakdana pa je uporaba IKT neobhodna.

 

 

 

Po uvodnem pozdravu koordinatorice Rafaele Kožlakar in ravnatelja SGTR Ivana Damjana Mašič se je zvrstil niz primerov dobre rabe učiteljev iz Kamnika, Škofje Loke in Radovljice.

 

Najprej nas je kamniška kolegica Klavdija Pikelj Grobelnik temperamentno popeljala v platformo .

Uporabljala jo je že pred korono, v zadnjih dveh letih pa svojo uporabo ustrezno razširila, tako da nam jo je lahko predstavila primerjalno, tako rekoč »v vojni in miru«.

 

 

 

 

 

 

 

Naslednja je bila Škofjeločanka Ana Vidic,  ki je, pa naj deluje še tako protislovno – prazgodovino predstavila na povsem sodoben način, in sicer z  uporabo Jamboarda .  Googlova aplikacija, ki jo uporablja pri pouku zgodovine in družboslovja, lahko v aktualno sliko in metodo ujame vse tiste kosti, ki jih je kot vrhunec tehnologije nekoč  uporabljal pračlovek.

 

 

Za izvajanje eksperimentov je potreben poseben laboratorij, umetelna oprema, magične sestavine … Nič več, kolegica (prosim za ime) iz Škofje Loke nam je predstavila, kako so se izvajanja eksperimentov lotili na daljavo. Dijake je menda kar razganjalo od delovne vneme, na koncu pa res eksplodiralo. A v pozitivnem smislu, in to s timskim delom in povezovanjem številnih kompetenc.

 

 

 

 

 

 

 

Sledilo je nekaj povsem praktičnega – Škofjeločan Peter Kurnik je predstavil uporabo različnih metod in aplikacij pri projektu Moje podjetje. Praktično tako in drugače, saj podjetje, ki so ga zagnali dijaki, še vedno živi, njihovi izdelki pod blagovno znamko TEGLC pa že romajo po svetu.

 

 

 

Da po njegovi metodi učenja ne bomo prav nič več pozabili, nas je kot zadnji govorec prepričeval Radovljičan Gregor Markič. Seveda smo zastrigli z ušesi in se že videli jezikovno spretni kot rojeni Italijani na tržnici na Ponte Rossu, ko smo z njim trenirali  « … e libero questo posto«. Pouk tujih jezikov nam je namreč ilustriral s programom Anki, navrgel pa še pomenljivo vprašanje, ali si lahko privoščimo 60 minut dnevno za učenje tujih jezikov. Bolj kot ne je vsak pri sebi odgovoril negativno, a prav Anki naj bi to urʾco spravil skozi z delitvijo na 60-krat eno minuto, ki jo mimogrede stlačimo med številna opravila J

 

 

Kako bo s tem pozabljanjem, ne vem, zagotovo pa nam bo v spominu ostalo prijetno druženje in izmenjava izkušenj, ki nas povezuje v svetu, za katerega pred leti še vedeli nismo.

 

 

Zapisala: Andreja Sabati Šuster