Od Višnje Gore do Muljave po Jurčičevih stopinjah
Spoznavali smo kraje, kjer se je rodil, živel in deloval avtor prvega slovenskega romana
Od Višnje Gore do Muljave po Jurčičevih stopinjah
Dijaki drugih letnikov smo se za kulturni dan podali na Jurčičevo pot
Pot od Višnje Gore do Muljave ni ravno kratka, vendar tudi pretirano dolga ni. Človek bi rekel, da je ravno pravšnja za dolg sprehod, kjer v objemu narave misli, ki so dandanes prečesto ujete med štiri zidove ali prilepljene na ekrane, dobijo prosto pot. Nedvomno je Jurčič svoj navdih za pisanje jemal iz okoliške narave, kamor smo se toplega majskega dne odpravili tudi mi.
Naš kulturni dan pa se ni začel šele v Višnji Gori! Že med vožnjo smo poslušali kratke referate o Jurčičevem življenju in delu, ki smo jih predhodno pripravili in z njimi obarvali prijetno literarno vzdušje, ki nas je spremljalo čez dan. Pot smo uspešno pričeli navkljub zgodnji jutranji uri za gimnazijca med sezono testov. Ustavilo nas ni niti pripekajoče sonce niti opozorila, da tod lomastijo medvedi.
Dolga kolona kamniških dijakov se je vila po Jurčičevi poti. Po dobri uri hoda smo posedeli pred cerkvijo Svetega Duha na Polževem, kjer nas je v njeni senci prijetno hladil rahel piš vetra. Pot smo po pokrajini Desetega brata nadaljevali mimo gradov Roje in Kravjek, ki ju je Jurčič pod imenom Podlesek in Slemenice uporabil za večji del dogajanja v romanu Deseti brat.Na pokopališču cerkve Svetega Janeza Krstnika v Leščevju pa smo obstali ob grobu zadnjih lastnikov gradu na Slemenicah.
Muljava: Dežela Desetega brata
Vrhunec dneva je sledil na Muljavi, kjer smo se po prehojeni poti posedli na trato pred Jurčičevo domačijo in ob brenčanju čebel prisluhnili zgodbam iz prvega slovenskega romana. Kakopak je sledilo obvezno fotografiranje ob avtorjevem doprsnem kipu, po uspešnem dokumentiranju svojega obiska pa smo si ogledali še notranjost njegove rojstne hiše. Več o njej smo kasneje izvedeli v kratkem dokumentarcu, ki so ga posneli v sodelovanju s Cirilom Jurčičem - pranečakom Josipa Jurčiča.
V dolinici pod Jurčičevo hišo pa je ta dan samevalo letno gledališče, kjer vsako leto oživijo Krjavelj, Deseti brat in ostali Jurčičevi junaki. Za lep zaključek smo stopili še v Krjavljevo kočo ter se ponovno spomnili, kako je Krjavelj vedel, da je hudiča presekal na pol, namreč prvič je reklo štrbunk, drugič pa štr-bunk.
V iskanju navdiha
''Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanja, kakršna so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti.'' Tako je zapisal Josip Jurčič v svojem romanu Deseti brat. Če to danes še vedno drži, je morda polemika za katero drugo priložnost, vendar pa mora človek priznati, da tudi sam dobi nekaj umetniškega navdiha, ko se sprehaja po prelestno zeleni pokrajini Dolenjske. Morda prav kdo izmed nas nekega dne po tem navdihu napiše nekaj, kar bi spisal sam Jurčič, če bi bil še vedno med nami.
Maša Kotnik, 2.a
Od Višnje Gore do Muljave po Jurčičevih stopinjah
Dijaki drugih letnikov smo se za kulturni dan podali na Jurčičevo pot
Pot od Višnje Gore do Muljave ni ravno kratka, vendar tudi pretirano dolga ni. Človek bi rekel, da je ravno pravšnja za dolg sprehod, kjer v objemu narave misli, ki so dandanes prečesto ujete med štiri zidove ali prilepljene na ekrane, dobijo prosto pot. Nedvomno je Jurčič svoj navdih za pisanje jemal iz okoliške narave, kamor smo se toplega majskega dne odpravili tudi mi.
Naš kulturni dan pa se ni začel šele v Višnji Gori! Že med vožnjo smo poslušali kratke referate o Jurčičevem življenju in delu, ki smo jih predhodno pripravili in z njimi obarvali prijetno literarno vzdušje, ki nas je spremljalo čez dan. Pot smo uspešno pričeli navkljub zgodnji jutranji uri za gimnazijca med sezono testov. Ustavilo nas ni niti pripekajoče sonce niti opozorila, da tod lomastijo medvedi.
Dolga kolona kamniških dijakov se je vila po Jurčičevi poti. Po dobri uri hoda smo posedeli pred cerkvijo Svetega Duha na Polževem, kjer nas je v njeni senci prijetno hladil rahel piš vetra. Pot smo po pokrajini Desetega brata nadaljevali mimo gradov Roje in Kravjek, ki ju je Jurčič pod imenom Podlesek in Slemenice uporabil za večji del dogajanja v romanu Deseti brat.Na pokopališču cerkve Svetega Janeza Krstnika v Leščevju pa smo obstali ob grobu zadnjih lastnikov gradu na Slemenicah.
Muljava: Dežela Desetega brata
Vrhunec dneva je sledil na Muljavi, kjer smo se po prehojeni poti posedli na trato pred Jurčičevo domačijo in ob brenčanju čebel prisluhnili zgodbam iz prvega slovenskega romana. Kakopak je sledilo obvezno fotografiranje ob avtorjevem doprsnem kipu, po uspešnem dokumentiranju svojega obiska pa smo si ogledali še notranjost njegove rojstne hiše. Več o njej smo kasneje izvedeli v kratkem dokumentarcu, ki so ga posneli v sodelovanju s Cirilom Jurčičem - pranečakom Josipa Jurčiča.
V dolinici pod Jurčičevo hišo pa je ta dan samevalo letno gledališče, kjer vsako leto oživijo Krjavelj, Deseti brat in ostali Jurčičevi junaki. Za lep zaključek smo stopili še v Krjavljevo kočo ter se ponovno spomnili, kako je Krjavelj vedel, da je hudiča presekal na pol, namreč prvič je reklo štrbunk, drugič pa štr-bunk.
V iskanju navdiha
''Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanja, kakršna so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti.'' Tako je zapisal Josip Jurčič v svojem romanu Deseti brat. Če to danes še vedno drži, je morda polemika za katero drugo priložnost, vendar pa mora človek priznati, da tudi sam dobi nekaj umetniškega navdiha, ko se sprehaja po prelestno zeleni pokrajini Dolenjske. Morda prav kdo izmed nas nekega dne po tem navdihu napiše nekaj, kar bi spisal sam Jurčič, če bi bil še vedno med nami.
Maša Kotnik, 2.a
