PO SLEDOVIH KERSNIKA
Literarni potep po bližnji okolici: Kersnikovo Brdo pri Lukovici nekoč in danes
Slovenski avtocestni križ povezuje sever države z jugom, zahod z vzhodom, omogoča nam, da razdalje premagujemo veliko hitreje. Na številne majhne kraje, mesta, trge in vasi, smo kar nekako pozabili, v spomin si jih prikličemo šele takrat, ko je avtocesta zaprta in se v dolgi koloni vijemo mimo njih ali pa, ko iz nekega prav posebnega vzroka postanejo predmet našega zanimanja.
Nekaj takega je tudi z Lukovico, malim trgom, ki je samo streljaj odmaknjen od štajerske avtoceste in še malo manj od regionalne ceste iz Domžal proti Trojanam. Nedelja je morda najprimernejši dan za obisk tega trga, saj je pred mnogimi leti tu hodila trška gospoda iz Kersnikovega romana Jara gospoda.
Osrednji trg je zanimiv, podolgovat, nekoliko elipsast. Preseneča nesorazmerno veliko gostiln za tako majhen zaspan kraj, dve na glavnem trgu imata pomenljivi imeni, ki nas spomnita na Kersnikove čase oz. na njegova dela, in sicer na čase rokovnjaštva Rokovnjač in na čase prevozništva s konjsko vprego Furman, malo naprej pa se sveti še napis tretje, Stara Pravda, ki spominja na čase, kot je bil tu tudi sedež okrajnega sodišča in notariata. Gostilni sta mogočni nizki enonadstropni hiši, precej dolgi, verjetno so se tu ustavljali popotniki, svoje čase v kočijah, pozneje z avti, danes pa delujeta precej osamljeno. Na nasprotni strani je razmeroma moderen kulturni dom, ki nekako pokvari predstave o času, ko so se po trgu ležerno sprehajali Kersnikovi junaki. Večina hiš je nizkih, enonadstropnih, po videzu tako starejših kot novejših v središču vidiš, da nisi v pravem mestu, še manj pa na vasi, torej je oznaka trg za Lukovico povsem primerna.
Prijazna domačinka me zvedavo opazuje, ko z mobilnim telefonom slikam zadaj to zdaj ono, potem pa se le pozanima, kaj delam. Šolska zadolžitev, tako, o Janku Kersniku se pa da kaj napisati. Pokaže mi pot do razvalin gradu Brdo pri Lukovici, omeni tudi Gradiško jezero, ki danes velja za umetno, naj pa bi bilo prvotno naravno, potem pa naj bi ga njenem pripovedovanju malo zasipali pa malo odvažali pesek in vse skupaj je bilo še na koncu komaj vredno imena jezero.
Urežem jo v kratek strm klanec, že je pred mano cerkvica s pokopališčem, vendar najprej še malo podaljšam pot in se povzpnem do Čebelarskega središča Slovenije. Sprehodim se okrog stavbe, ki je konec tedna predvsem gostišče z živahnimi obiskovalci, table nas poučujejo o osnovah čebelarstva, z nekaj spoštljive razdalje si ogledam še dva čebelnjaka s panjskimi končnicami, pred katerimi živahno brenči; spomini na obisk domžalske nujne medicinske pomoči pred leti ob piku so še malo preživ spomin. Zatem vstopim na pokopališče in zagledam nagrobni spomenik pisatelju Janezu Kersniku in njegovi družini, pravzaprav je samo eden izmed grobov grajske družine oz. družin s priimkom Kersnik, ki jim pripada kar ves kotni del pokopališča, nekdo s tem priimkom je moral umreti prav pred kratkim.
Mimo cerkvice se usmerim proti razvalinam renesančnega gradu Brdo. V drugi svetovni vojni so ga partizani požgali, saj se je v njem namestila nemška policija, po vojni pa ga iz neznanih vzrokov niso obnovili, tako da ga je, brez strehe, počasi načel zob časa, velik del se je zrušil sam vase.
Moj duh ni miroval, pod vrati sem se splazil v notranjost in malo raziskoval, precej previdno, saj je notranjost bogato zaraščena, ne veš, kaj se skriva v visoki travi, pa tudi iz zraka bi lahko priletel kak kamen. Ko sem grad obhodil, sem videl, da bi si plazenje pod vrati lahko tudi prihranil, saj ponekod ni bilo več varovalne ograje, tako je npr. precej prost dostop do ostankov stranišča na štrbunk. Za bolj poglobljen obisk bližnjega parka mi je malo zmanjkalo moči.
Potepanje sem zaključil še z bližnjim Gradiškim jezerom, vse bolj priljubljeno izletniško točko. Okrog jezera vodi makadamska pot, raj za tekače in običajne sprehajalce, očem malo zakrita pa so opozorila, da je to področje medveda.
V preteklosti je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj - Trst. Morda bi se razvila povsem drugače, če bi se pred slabima dvema stoletja veliki načrtovalec južne železnica Carl von Ghega odločil, da bo progo od Celja do Ljubljane speljal preko Trojan in ne po dolini reke Save (tretja možnost, ki jo je tehtal, je bila Tuhinjska dolina).
Nedeljsko dopoldne je minilo kot bi mignil. Ugotovil sem, da podcenjujemo male zaklade, ki se skrivajo v naši bližini, tudi Brdo pri Lukovici kot sam Lukovica si zaslužita vsaj kratek obisk, ki nam približa velikega slovenskega realista Janka Kersnika. Nisem opravil le nadomestne zadolžitve za zamujen pohod po Jurčičevi poti, dobil sem predstavo o marsičem, kar smo obravnavali pri pouku slovenščine in, seveda, podoživljal sem prebrano delo Jara gospoda.
Slovenski avtocestni križ povezuje sever države z jugom, zahod z vzhodom, omogoča nam, da razdalje premagujemo veliko hitreje. Na številne majhne kraje, mesta, trge in vasi, smo kar nekako pozabili, v spomin si jih prikličemo šele takrat, ko je avtocesta zaprta in se v dolgi koloni vijemo mimo njih ali pa, ko iz nekega prav posebnega vzroka postanejo predmet našega zanimanja.
Nekaj takega je tudi z Lukovico, malim trgom, ki je samo streljaj odmaknjen od štajerske avtoceste in še malo manj od regionalne ceste iz Domžal proti Trojanam. Nedelja je morda najprimernejši dan za obisk tega trga, saj je pred mnogimi leti tu hodila trška gospoda iz Kersnikovega romana Jara gospoda.
Osrednji trg je zanimiv, podolgovat, nekoliko elipsast. Preseneča nesorazmerno veliko gostiln za tako majhen zaspan kraj, dve na glavnem trgu imata pomenljivi imeni, ki nas spomnita na Kersnikove čase oz. na njegova dela, in sicer na čase rokovnjaštva Rokovnjač in na čase prevozništva s konjsko vprego Furman, malo naprej pa se sveti še napis tretje, Stara Pravda, ki spominja na čase, kot je bil tu tudi sedež okrajnega sodišča in notariata. Gostilni sta mogočni nizki enonadstropni hiši, precej dolgi, verjetno so se tu ustavljali popotniki, svoje čase v kočijah, pozneje z avti, danes pa delujeta precej osamljeno. Na nasprotni strani je razmeroma moderen kulturni dom, ki nekako pokvari predstave o času, ko so se po trgu ležerno sprehajali Kersnikovi junaki. Večina hiš je nizkih, enonadstropnih, po videzu tako starejših kot novejših v središču vidiš, da nisi v pravem mestu, še manj pa na vasi, torej je oznaka trg za Lukovico povsem primerna.
Prijazna domačinka me zvedavo opazuje, ko z mobilnim telefonom slikam zadaj to zdaj ono, potem pa se le pozanima, kaj delam. Šolska zadolžitev, tako, o Janku Kersniku se pa da kaj napisati. Pokaže mi pot do razvalin gradu Brdo pri Lukovici, omeni tudi Gradiško jezero, ki danes velja za umetno, naj pa bi bilo prvotno naravno, potem pa naj bi ga njenem pripovedovanju malo zasipali pa malo odvažali pesek in vse skupaj je bilo še na koncu komaj vredno imena jezero.
Urežem jo v kratek strm klanec, že je pred mano cerkvica s pokopališčem, vendar najprej še malo podaljšam pot in se povzpnem do Čebelarskega središča Slovenije. Sprehodim se okrog stavbe, ki je konec tedna predvsem gostišče z živahnimi obiskovalci, table nas poučujejo o osnovah čebelarstva, z nekaj spoštljive razdalje si ogledam še dva čebelnjaka s panjskimi končnicami, pred katerimi živahno brenči; spomini na obisk domžalske nujne medicinske pomoči pred leti ob piku so še malo preživ spomin. Zatem vstopim na pokopališče in zagledam nagrobni spomenik pisatelju Janezu Kersniku in njegovi družini, pravzaprav je samo eden izmed grobov grajske družine oz. družin s priimkom Kersnik, ki jim pripada kar ves kotni del pokopališča, nekdo s tem priimkom je moral umreti prav pred kratkim.
Mimo cerkvice se usmerim proti razvalinam renesančnega gradu Brdo. V drugi svetovni vojni so ga partizani požgali, saj se je v njem namestila nemška policija, po vojni pa ga iz neznanih vzrokov niso obnovili, tako da ga je, brez strehe, počasi načel zob časa, velik del se je zrušil sam vase.
Moj duh ni miroval, pod vrati sem se splazil v notranjost in malo raziskoval, precej previdno, saj je notranjost bogato zaraščena, ne veš, kaj se skriva v visoki travi, pa tudi iz zraka bi lahko priletel kak kamen. Ko sem grad obhodil, sem videl, da bi si plazenje pod vrati lahko tudi prihranil, saj ponekod ni bilo več varovalne ograje, tako je npr. precej prost dostop do ostankov stranišča na štrbunk. Za bolj poglobljen obisk bližnjega parka mi je malo zmanjkalo moči.
Potepanje sem zaključil še z bližnjim Gradiškim jezerom, vse bolj priljubljeno izletniško točko. Okrog jezera vodi makadamska pot, raj za tekače in običajne sprehajalce, očem malo zakrita pa so opozorila, da je to področje medveda.
V preteklosti je bila Lukovica pomembna poštna postaja ob cesti Dunaj - Trst. Morda bi se razvila povsem drugače, če bi se pred slabima dvema stoletja veliki načrtovalec južne železnica Carl von Ghega odločil, da bo progo od Celja do Ljubljane speljal preko Trojan in ne po dolini reke Save (tretja možnost, ki jo je tehtal, je bila Tuhinjska dolina).
Nedeljsko dopoldne je minilo kot bi mignil. Ugotovil sem, da podcenjujemo male zaklade, ki se skrivajo v naši bližini, tudi Brdo pri Lukovici kot sam Lukovica si zaslužita vsaj kratek obisk, ki nam približa velikega slovenskega realista Janka Kersnika. Nisem opravil le nadomestne zadolžitve za zamujen pohod po Jurčičevi poti, dobil sem predstavo o marsičem, kar smo obravnavali pri pouku slovenščine in, seveda, podoživljal sem prebrano delo Jara gospoda.
Dan Menaše, 2.a
