Predavanje Vida Kregarja za MEPI
"Kdor prehodi svet, postane modrejši."
Znani peš popotnik, jamar in raziskovalec je naše mepijevce obiskal v ponedeljek, 25. januarja 2016. Opisal je svoje poti po Sloveniji in sosednjih deželah, kjer še ženejo slovenske korenine.
Najprej je podelil nekaj nasvetov, kako se pripraviti na pot. Na potovanje gre tudi nahrbtnik, vanj daš tisto, kar nujno rabiš. Za prehrano pa kaj lahkega po teži. Za en teden je dovolj 5 kg kruha in 1 kg slanine.
Pomembna je zelo dobra obutev, ki jo prej preizkusimo. Prvi in najdražji čevelj ni nujno najboljši. Najbolje se po njegovih izkušnjah obnesejo težki, a udobni čevlji za delo na norveških naftnih ploščadih, s katerimi je prehodil 5000 km. Pri zelo dolgih pohodih čez 800 km povprečna potovalna hitrost ne preseže 3,3 km/h pri dnevni razdalji do 40 km.
Za cilj je najbolje izbrati tisto, kar te najbolj zanima in bi rad videl. Sicer lahko greš 10.000 okoli domače hiše. Če se na pot odpravi skupina, je pomembno, da vsi pridejo. Naprej naj hodi najpočasnejši. V prvih dneh hodiš stalno spočit z okoli 1,5 konjske moči. Za sprostitev me odmori pa priporoča dela Jerome Klapka: Trije možje se klatijo in Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo. Debelih slovarjev pa ne rabimo, saj se pogovarjamo s kretnjami.
Nato nam je slikovno predstavil 2 izbrani poti. Prva se imenuje Koroška počez in se vije od kraja zadnje slovenske zmage nad Germani do prve. Začne se torej pri spomeniku Svobodi in miru v Poljani pri Prevaljah blizu cerkve sv. Janeza Krstnika. Naslednji spomenik je plošča z Maistrovim verzom v čast borca za severno mejo Franja Malgaja "O jaz ne spim, le čakam vas..." , ki je padel v teh krajih. Naslednje večje naselje je Pliberk, sledi pa Šentjakob v Rožu.
Blizu Tromeje je Podklošter, tu blizu je bil včasih rudnik svinca. V teh krajih je zelo znan ziljski župnik Stanko Trap. Do Zahomca je prišel skozi Gorje, Gorjane po koroško, kjer je za ogled zanimiv spomenik Karlu Scnablu, olimpijskemu prvaku v smučarskih skokih. Pot ga je vodila po dolini Zilje do Dropol, ki so znane po smučišču Mokrine. Na jugu se že odpirajo Karnijske Alpe. Naprej je zanimiv kraj Birnbaum v Lesni dolini. Naprej pa Maria Luggau, zadnje nekdanje romarsko središče Slovencev na tej poti.
Skozi smučarski Obertiliach je prispel do kraja Kartitsch, sledita pa Hollbruck in Heinfells. Pot je zaključil na Toblaškem polju, kjer so naši predniki leta 611 premagali Bavarce. Zadnji kozolec - simbol slovenstva je videl v kraju Vierschach. V kraju Innichen v Pustriški dolini je bil v 8. stoletju zgrajen samostan, od koder se je začelo pokristjanjevanje Slovanov. Tu blizu je tudi izvir Drave. Še naprej pa sledi večje smučišče Kronplatz, spodaj je kraj Olang, znan po uporu Tirolcev leta 1809. Naslednji, za ogled zanimivi kraji so Perca, Bruneck in St. Lorenzen. Tu blizu je živel Peter Kemenater von Schabs, ki je največji borec za pravice Južnih Tirolcev. Skozi Mühlbach je končno po dolgotrajnem popotovanju prispel do Brixna, ki je bil sedež gospodarjev Bleda in prvih oskrbnikov Blejskega gradu.
Navpična pot pa je potekala mimo Celovca do Gosposvetskega polja in Krnskega gradu, kjer so ustoličevali karantanske kneze in koroške vojvode. Prvo znamenito mesto po kraju Hirt z znano pivovarno in letališčem so bile Breže/Friesach, sploh prvo mesto, ustanovljeno na Koroškem. Pot je nato zavila v Krko (Gurk), ki je znana po baziliki Eme Krške. Kasneje pa nazaj proti severu do Admonta na avstrijsko Štajersko, kjer je znamenit samostan, ki ga je ustanovila sv. Ema, ki je naših korenin.
Znani peš popotnik, jamar in raziskovalec je naše mepijevce obiskal v ponedeljek, 25. januarja 2016. Opisal je svoje poti po Sloveniji in sosednjih deželah, kjer še ženejo slovenske korenine.
Najprej je podelil nekaj nasvetov, kako se pripraviti na pot. Na potovanje gre tudi nahrbtnik, vanj daš tisto, kar nujno rabiš. Za prehrano pa kaj lahkega po teži. Za en teden je dovolj 5 kg kruha in 1 kg slanine.
Pomembna je zelo dobra obutev, ki jo prej preizkusimo. Prvi in najdražji čevelj ni nujno najboljši. Najbolje se po njegovih izkušnjah obnesejo težki, a udobni čevlji za delo na norveških naftnih ploščadih, s katerimi je prehodil 5000 km. Pri zelo dolgih pohodih čez 800 km povprečna potovalna hitrost ne preseže 3,3 km/h pri dnevni razdalji do 40 km.
Za cilj je najbolje izbrati tisto, kar te najbolj zanima in bi rad videl. Sicer lahko greš 10.000 okoli domače hiše. Če se na pot odpravi skupina, je pomembno, da vsi pridejo. Naprej naj hodi najpočasnejši. V prvih dneh hodiš stalno spočit z okoli 1,5 konjske moči. Za sprostitev me odmori pa priporoča dela Jerome Klapka: Trije možje se klatijo in Trije možje v čolnu, da o psu ne govorimo. Debelih slovarjev pa ne rabimo, saj se pogovarjamo s kretnjami.
Nato nam je slikovno predstavil 2 izbrani poti. Prva se imenuje Koroška počez in se vije od kraja zadnje slovenske zmage nad Germani do prve. Začne se torej pri spomeniku Svobodi in miru v Poljani pri Prevaljah blizu cerkve sv. Janeza Krstnika. Naslednji spomenik je plošča z Maistrovim verzom v čast borca za severno mejo Franja Malgaja "O jaz ne spim, le čakam vas..." , ki je padel v teh krajih. Naslednje večje naselje je Pliberk, sledi pa Šentjakob v Rožu.
Blizu Tromeje je Podklošter, tu blizu je bil včasih rudnik svinca. V teh krajih je zelo znan ziljski župnik Stanko Trap. Do Zahomca je prišel skozi Gorje, Gorjane po koroško, kjer je za ogled zanimiv spomenik Karlu Scnablu, olimpijskemu prvaku v smučarskih skokih. Pot ga je vodila po dolini Zilje do Dropol, ki so znane po smučišču Mokrine. Na jugu se že odpirajo Karnijske Alpe. Naprej je zanimiv kraj Birnbaum v Lesni dolini. Naprej pa Maria Luggau, zadnje nekdanje romarsko središče Slovencev na tej poti.
Skozi smučarski Obertiliach je prispel do kraja Kartitsch, sledita pa Hollbruck in Heinfells. Pot je zaključil na Toblaškem polju, kjer so naši predniki leta 611 premagali Bavarce. Zadnji kozolec - simbol slovenstva je videl v kraju Vierschach. V kraju Innichen v Pustriški dolini je bil v 8. stoletju zgrajen samostan, od koder se je začelo pokristjanjevanje Slovanov. Tu blizu je tudi izvir Drave. Še naprej pa sledi večje smučišče Kronplatz, spodaj je kraj Olang, znan po uporu Tirolcev leta 1809. Naslednji, za ogled zanimivi kraji so Perca, Bruneck in St. Lorenzen. Tu blizu je živel Peter Kemenater von Schabs, ki je največji borec za pravice Južnih Tirolcev. Skozi Mühlbach je končno po dolgotrajnem popotovanju prispel do Brixna, ki je bil sedež gospodarjev Bleda in prvih oskrbnikov Blejskega gradu.
Navpična pot pa je potekala mimo Celovca do Gosposvetskega polja in Krnskega gradu, kjer so ustoličevali karantanske kneze in koroške vojvode. Prvo znamenito mesto po kraju Hirt z znano pivovarno in letališčem so bile Breže/Friesach, sploh prvo mesto, ustanovljeno na Koroškem. Pot je nato zavila v Krko (Gurk), ki je znana po baziliki Eme Krške. Kasneje pa nazaj proti severu do Admonta na avstrijsko Štajersko, kjer je znamenit samostan, ki ga je ustanovila sv. Ema, ki je naših korenin.